“Ženska brez toalete je kakor tica brez perja: smešna, zmrzla in neumna. Bedasto je zahtevati, naj se ženska ne kiti in ne lepotiči. Ženska brez lepote – svoje ali vsaj za možev denar drago nakupljene – sploh ni ženska. Lepota je ženski poklic, namen, pamet in moč.” Lahkotne modrosti iz liberalnega Slovenskega naroda o vlogi in odnosu med moškim in žensko iz leta 1921 so izjemna ilustracija trdnih koordinat, ki jih je ženskemu spolu in posebej še ženskemu telesu izrisoval čas po koncu prve svetovne vojne, za katerega sicer velja, da je postopno rahljal patriarhalne odnose med spoloma. Kako daleč je bilo v tistem času do ženske enakopravnosti in enakovrednosti v družbi, govori izključenost ženskega spola iz političnega (javnega) življenja in družbeno predpisana vloga ženske za materinstvo, medtem ko se je družbeni nadzor nad ženskim telesom najglobje odslikaval v odnosu do abortusa.
V času prve jugoslovanske države med svetovnima vojnama je bil abortus kazniv in socialno nesprejemljiv. Jugoslovanski kazenski zakonik iz leta 1929 je določal zaporno kazen do treh let za žensko, ki bi umetno prekinila nosečnost in zaporno kazen do petih let za osebo, ki bi abortus opravila. A obenem je kazenski zakonik prinašal pomembno novost v primerjavi s predhodno zakonodajo, saj je uvedel medicinsko indikacijo, ki so jo sicer sodniki pogosto upoštevali že dotlej, kar je bil prvi korak k legalizaciji abortusa.
Zavoljo dostojanstva naših hčera in zaradi integritete modernih družb velja v času, ko v javni prostor spet vztrajno prodirajo glasovi tistih, ki želijo abortus videti v ilegali, ponovno pazljivo brati plesnive kazenske spise.
Sredi tridesetih let 20. stoletja se je tudi med jugoslovanskimi zdravniki utrdila zavest o nujnosti prilagoditve stroge zakonodaje novim družbenim razmeram, o čemer govori podatek, da je jugoslovansko zdravniško društvo v tistem času podprlo legalizacijo splava. Temu je javno opazno nasprotoval ljubljanski zdravnik Matej Justin, ki se je prišteval med katoliške zdravnike. In medtem ko je urednica mesečnika Žena in dom Marija Podkrajšek zavzeto podpirala izobraževanje žensk na področju spolne vzgoje, mu je Justin odločno nasprotoval: “Posvetovalnice za dekleta in žene o spolnih zadevah pa najodločneje odklanjam, ker bodo tako različno vodene, kakor so različna mnenja zdravnikov. Prej se moramo natančno pomeniti in določiti smernice, ki bodo za vse zdravnike sprejemljive.”
Življenje slovenskih žensk v rodni dobi, ki so se soočale z neželenimi nosečnostmi, je medtem teklo v podtalju in po svoje. To prepričljivo kažejo tudi kazenski spisi okrožnega sodišča v Mariboru, ki so med svetovnima vojnama obravnavali kaznivo dejanje abortusa. Iz njih je med drugim razvidno, da je bila policijska prijava zaradi nedovoljenega abortusa pogosto priročno sredstvo za maščevanje in obračunavanje med znanci, intimnimi partnerji ali bližnjimi sorodniki. Zavoljo dostojanstva naših hčera in zaradi integritete modernih družb velja v času, ko v javni prostor spet vztrajno prodirajo glasovi tistih, ki želijo abortus videti v ilegali, ponovno pazljivo brati plesnive kazenske spise.
Zdravnik Hermann Krauss je bil na mariborskem sodišču nekajkrat povezan z izvajanji nedovoljenih abortusov, prvič leta 1921. Skoraj šestdesetletni v Gradcu rojeni Krauss, sicer pa mariborski Nemec evangeličanske vere je jeseni 1920 opravil splav dvema ženskama; prva je zanosila s trgovskim pomočnikom, druga, natakarica v hotelu Zamorc, ni želela izdati moškega, s katerim sta spočela otroka. Ker se je zdravnik zagovarjal s trditvijo, da je splav pri prvi ženski izvedel zaradi bistveno zožene medenice, so sodni izvedenci njena rodila natančno pregledali. Nastalo je osupljivo medicinsko poročilo, ki je telo ženske, ki ni želela biti mati, zreduciralo na stroj za rojevanje v službi naroda: “Po natančnem merjenju sta izvedenca ugotovila, da znaša razdalja medenice pri Gradišnikovi 7,5–8 cm, je torej le malenkostno zožena in spada izmed štirih stopenj zoženj v drugo stopnjo. Pri porodih /…/ tako zožene medenice nastopijo tu pa tam težkoče, ki zahtevajo posebno pozornost, mnogi porodi pa izidejo tudi v teh slučajih brez operativnega posega srečno za mater in otroka. Porodi pri tej stopnji zoženja medenice se morajo prepustiti delovanju narave same.”
Ker je Krauss v nadaljevanju kazenskega postopka uspel dokazati medicinsko upravičenost abortusa pri obeh dekletih, je mariborsko sodišče v začetku novembra 1921 zanj izdalo oprostilno sodbo. To mu je uspelo ob pomoči nekaterih zdravniških kolegov, med drugim Franca Stamola, ki je bil istega leta tudi sam zaslišan na mariborskem sodišču zaradi primera abortusa druge pacientke, v katerega je bil prav tako vpleten Krauss. Iz obeh spisov je razvidno, da sta zdravnika v tistem času delovala povezano tako, da sta družno izdajala zdravniška spričevala o obolelosti nosečnicam, ki so želele splaviti.
Levec je delavcu pred odhodom iz ordinacije prav tako zabičal, naj v primeru zapletov ne kliče nikogar, razen njega. Soprog je vidno oslabelo ženo domov odpeljal s pomočjo izvoščka, saj ni mogla več hoditi. Doma ju je čakal osemnajstmesečni sin.
S še hujšimi duševnimi stiskami so se spopadale tiste ženske in dekleta, ki ob neželenih nosečnostih niso poiskale tuje pomoči, temveč so skušale nosečnost odpraviti same, najpogosteje zaradi pritiska intimnih partnerjev. Med njimi je bilo osemnajstletno kmečko dekle iz Selnice ob Muri, ki je avgusta 1921 na zaslišanju pred mariborskim okrožnim sodiščem povedalo: “Priznam, da sem odpravila pred kakimi štirinajstimi dnevi telesni plod v petem mesecu nosečnosti s tem, da sem se skozi približno štirinajst dni stiskala z rokami. Plod sem pokopala doma na vrtu. /…/ Rekel je, da bode on (oče otroka, dvajsetletni kmečki fant, op. p.) otroka zadrgnil, če pride živ na svet.” Mlada ljubimca je mariborsko okrožno sodišče že septembra 1921 obsodilo – njo na tri, njega pa na štiri mesece težke ječe.
Za devetintridesetletnega zobozdravnika Antona Levca pa so se pričele težave, ko je konec junija 1937 po nekajurnem hiranju na kavču v njegovi ordinaciji in v domači postelji naposled v sanatoriju ginekologa Benjamina Ipavca zaradi sepse umrla sedemindvajsetletna tovarniška delavka. Levec je tkalki Hutterjeve tovarne opravil splav. Ker mlade soproge, ki je dom zapustila okrog 13. ure, rekoč, da gre k zobozdravniku, še pozno popoldne ni bilo nazaj, se je k zobozdravniku odpravil tudi mož, tkalec v Thomovi tekstilni tovarni. Ko je poravnal račun za opravljeno storitev – Levec mu je glede na neugoden socialni položaj zakoncev računal polovično ceno –, se je delavec posvetil obnemogli in prestrašeni ženi, ki ga je s sklenjenimi rokami prosila, naj nikomur ne pove, da je želela odpraviti nosečnost, za kar tudi sam ni vedel. Levec je delavcu pred odhodom iz ordinacije prav tako zabičal, naj v primeru zapletov ne kliče nikogar, razen njega. Soprog je vidno oslabelo ženo domov odpeljal s pomočjo izvoščka, saj ni mogla več hoditi. Doma ju je čakal osemnajstmesečni sin.
Levca je po smrti pacientke zajela panika ter je užaloščenemu vdovcu ponujal plačilo pogreba in izplačilo izdatne podkupnine v zameno za molk. Zdelo se je, da je vzporedna kariera zobozdravnika zapečatena, ko je policijski narednik Ivan Gradišnik napisal končno ugotovitev poročila: “Sumi se, da dr. Levec se že dalje časa peča z odpravljanjem telesnega plodu, ker bi drugače ženske ne vedele tako sigurno, na koga naj se obrnejo.” Kot je razkrila obtožnica s konca decembra 1937 proti Antonu Levcu, se je mlada mati odločila za abortus, ker je bil njen sin še majhen in si zaradi moževe negotove zaposlitve ni mogla privoščiti daljše odsotnosti iz službe. Umrla je zaradi vnetja v trebušni votlini in odpovedi srca po dvakratnem pretrganju maternice, ki ga je povzročil nestrokovno opravljen abortus. Zobozdravnik je bil marca 1938 pred mariborskim okrožnim sodiščem obsojen na štiri mesece strogega zapora.
Pred drugo svetovno vojno, ko ni štel Maribor niti 40.000 prebivalcev, je v mestu delovalo tudi več mazačic, žensk brez medicinske izobrazbe, ki so za dodatni zaslužek opravljale splave, zaradi velikega prepada med razredi predvsem delavkam in služkinjam v mestu ter kmečkim ženskam in deklam iz okolice. Čeprav večina primerov mazaških abortusov ni nikoli postala predmet kazenskih spisov, se je petdesetletna Marija Wölle med svetovnima vojnama zaradi opravljanja splavov večkrat znašla pred mariborskim sodiščem. Nazadnje leta 1940, ko je državno tožilstvo proti njej izdalo obtožnico, ker je jeseni 1939 v svojem stanovanju s potiskanjem gumijaste cevi v maternico pet mesecev noseče služkinje povzročila krče maternice in abortus, ženska pa je zaradi izkrvavitve umrla. Ker je bila Marija Wölle leta 1937 pred mariborskim sodiščem zaradi mazaštva že obsojena na leto dni robije, je lahko državni tožilec v tokratno obtožnico za soprogo poštarja in mater štirih otrok zapisal, da je o njej “daleč naokrog znano, da odpravlja plodove”. Nekaj žensk, ki je nosečnici pomagalo navezati stik z mazačico, je pred seboj in svetom zagovarjalo svoje dejanje s socialnim položajem nesrečnice: “Kaj pa hoče ona nositi, ko je uboga služkinja!”
Že septembra 1932 je bila pred mariborskim sodiščem ponovno obsojena na šest mesecev strogega zapora, ker je junija istega leta s pomočjo v lizol pomočene gumijaste cevi opravila abortus nosečnici. To je storila po vztrajnem prigovarjanju ženske, ki ni želela postati mati, in potem ko ji je za opravljeno delo ponujala dobro plačilo.
Razume se, da je bila ženska, katere prepovedana obrt je bila znana širši mestni okolici, na novo srečanje z mariborskim sodiščem dobro pripravljena. Tako sta v njenem kazenskem spisu dve sodbi: prva z junija 1940, ki jo je obremenila s štirimi leti robije, in druga z decembra 1940, ko mariborsko sodišče Mariji Wölle ni več moglo dokazati krivde in je zanjo izdalo oprostilno sodbo. Drugače se je zanjo končal sodni postopek malce pred koncem dvajsetih let 20. stoletja, ko je bila konec oktobra 1928 obsojena na enajst mesecev težke ječe po anonimni prijavi, ki je med drugim pokazala, da so se za splav večkrat odločale tudi poročene kmečke ženske z več otroki (pet in več), ki so izhajale iz neugodnih socialnih razmer. Takšen odklonilen odnos do pogostega materinstva je konec avgusta 1928 v zaslišanju pokazala tudi Marija Wölle.
Ko je ponovno, tako kot vselej, odločno zanikala krivdo, nikakršnih uspehov pa ni dala niti hišna preiskava pri njej, je sodniku zabrusila: “Ako bi se res s tem (opravljanjem splavov, op. p.) pečala in to znala, ne bi bila sama rodila štiri otroke, marveč bi si bila sama sebi tudi odpravila. Od teh štirih otrok je eden umrl.” A sredi decembra 1928 je Marica Wölle, ki se je dotlej dosledno podpisovala kot Maria, napisala pismo jugoslovanskemu kralju Aleksandru Karađorđeviću, ki se je v tistih dneh intenzivno ukvarjal z načrtovanjem šestojanuarske diktature. Prosila ga je za odlog kazni zaradi ponovne nosečnosti, ob koncu pa zapisala: “Obžalujem globoko svoje dejanje in obljubljam, da se bodem te zaprošene NAJVIŠJE (original, op. p.) milosti izkazala vrednim in za celo življenje hvaležnim.” Leto kasneje je bila v začetku novembra 1929 zanjo razpisana tiralica, kmalu zatem ji je mariborski zdravnik Ivan Zorjan izdal spričevalo, iz katerega je bilo razvidno, da je po porodu in ob hkratnem pljučnem obolenju izredno telesno oslabela, zaradi česar je bila nesposobna za prestajanje zaporne kazni. Po kraljevi amnestiji, ki je Mariji Wölle znižala kazen na sedem mesecev zapora in jo slednjič pretvorila v pogojno kazen, Mariborčanki zapor vendarle ni ušel. Že septembra 1932 je bila pred mariborskim sodiščem ponovno obsojena na šest mesecev strogega zapora, ker je junija istega leta s pomočjo v lizol pomočene gumijaste cevi opravila abortus nosečnici. To je storila po vztrajnem prigovarjanju ženske, ki ni želela postati mati, in potem ko ji je za opravljeno delo ponujala dobro plačilo. Slabe gmotne razmere, v katerih je živela družina Wölle, je sodišče upoštevalo kot olajševalno okoliščino pri izreku sodbe.