Javne telefonske govorilnice so danes neme priče preteklosti, relikt nekih drugih, za marsikoga brezskrbnejših časov, dinozavri, ki ne bodo potrebovali kometa, da jih izbriše z obličja Zemlje. Njih bo zelo kmalu in čisto potiho, neopazno, izbrisal čas. Taisti čas, ki ga nikoli nimamo dovolj, ki nam beži in nas prehiteva. Tesne in zastekljene kabine, popisane s telefonskimi številkami ali kratkimi besednimi izlivi, v poletnih mesecih vedno tako prekleto vroče in preznojene, pozimi pa ledene in prepišne, v katerih je oster veter žvižgal skozi slabo zatesnjena vrata ali skozi špranje skoraj vedno počene vsaj ene šipe. Pa vendarle so bile te govorilnice še ne tako zelo dolgo nazaj nekaj prepotrebnega. Pred njimi se je nemalokrat vila vrsta čakajočih, nestrpnih, da tisti, ki je bil takrat notri, v črno plastično slušalko, z vonjem po neštetih besedah in toplih cigaretnih zadahih, pove vse, kar ima za povedati, da izlije vso svojo ljubezen in jo po žicah pošlje na ono stran, v neko drugo slušalko, v neko drugo uho. V neko drugo srce.
Kot ponavadi sem jo poklical iz telefonske govorilnice v bližini tržnice. Zavrtel sem pet številk, ki jih znam na pamet še danes, 34-652, ter počakal, da se je oglasila. Ni trajalo dolgo, zazvonilo je enkrat, morda dvakrat, moj klic je pričakovala. Tudi govorila nisva dolgo, stavek, dva sta bila dovolj.
Počasi sem se sprehodil do avtobusne postaje na Glavnem trgu, sedel tam na klopco in si prižgal cigareto. Vdihaval sem modrikast dim in čakal, da se pripelje. Z dvojko ali dva skozi ena, pač odvisno od tega, kateri avtobus je ujela.
Že skozi umazano avtobusno šipo sem videl, kako se je široko smejala. Objem in mehak poljub ter potem Štajerc. Do kina sva imela še čas. “Najina” miza je bila prosta, lesene klopi v “separeju” tik ob stranišču. Ne vem, zakaj sva bila najraje tam. Morda zato, ker sva tam sedela prvič, ko sem ji na hrbtno stran fotografij pisal verze Princeove Take me with U in eno vrstico namenoma napisal narobe. Sploh ne vem, če je to kdaj opazila, prav mogoče sem ji povedal kdaj kasneje. Ne vem, morda pa to prebere zdaj. Pila sva kavo ali kokakolo in kadila. Astor. Kdo ve, zakaj sva takrat oba kadila te sladkobne cigarete. Morda nama je bila všeč embalaža, morda kaj drugega.
In sva bila.
“Feelin’ good was good enough for me. Good enough for me and my Bobby McGee.”
Kino Partizan je bil blizu. Tja sva šla najraje. Sedeži so bili mehki in udobni, za spored pa nama tako ali tako nikoli ni bilo mar. Vedno sva bila v svojem filmu, s prepletenimi prsti in z izmenjaje naslonjenima glavama na ramenu drugega, v filmu, ki sva ga prekinjala zgolj s poljubi. Kratkimi, nežnimi, z okusom po Labellu.
Če bi bila zima, bi po kinu verjetno šla na Slovensko, v haustor, pred katerim se je vedno vila vrsta, na pomfri. Na tistega legendarnega od tete Kuke, (pre)slanega, mastnega, z majonezo, tistega, ki je skozi škrnicelj vedno žgal v roke. A sva tokrat, bila je zgodnja jesen in še vedno prijetno toplo, raje hodila po mestu ter potem počasi krenila čez most proti njenemu domu. Kot ponavadi se nazaj ni peljala z avtobusom, imela sva čas, šla sva skupaj peš. Da sva vsaj malo ustavila čas, sva si po poti upočasnjevala korake.
Pred njenim blokom sva še kakšne pol ure posedela. Tesno drug ob drugem, pod zvonci, na stopnicah pred vhodom, sredi katerih se je po sredini vzpenjala klančina za kolesa. V svojem filmu s samo dvema glavnima igralcema.