Za slovensko policijo so identitarci, ki so med drugim prepovedani v Franciji, subkultura

Znaki zverinic in domnevnega domoljubja – od panterjev do orlov

Avstrijska raziskovalka ekstremizma pravi, da opis, ki ga uporablja slovenska policija, pozna. V Avstriji in Nemčiji je že prišlo do preloma in spoznanja o nevarnosti skupin, ki širijo rasistična sporočila.

V preteklih tednih je avstrijska policija v nadaljevanju preiskave neonacističnih skupin v Avstriji in Nemčiji zasegla orožje v stanovanju pripadnikov skrajno-desnih skupin, nemška policija pa je izvedla hišne preiskave pri petih berlinskih policistih, za katere se je izkazalo, da simpatizirajo z rasističnimi, skrajno-desnimi idejami in so objavljali v zasebnih komunikacijah prepovedane skrajno-desne simbole ter podobe.

V Avstriji je med prepovedanimi simboli tudi znak lambde, ki so jo uporabljali identitarci. Njihove dejavnosti in delovanje že nekaj let vključuje v svoja poročila o terorističnih trendih in situaciji v Evropi pod poglavje desnega ekstremizma tudi Europol. V Europolovem zadnjem poročilu je pojasnjeno, da jasne in skupne ločnice med nasiljem in terorizmom ni, a da so izzivi v večini držav članic podobni.

Skrajni desničarji, ki so se v pretklosti povezovali v neonacističnih in skrajno nacionalističnih grupacijah, so našli nov, očiščeni jezik in nova orodja za vzpostavljanje in obvladovanje javnega prostora in javne govorice skozi normalizacijo sovraštva in ustvarjanja sovražnikov, pri čemer jim pomagajo tudi sredinski in ne zgolj skrajno desni in desni politiki. 

Čeprav vseskozi identitarne skupine delujejo tudi v Sloveniji, o njih do sedaj v Europolovih poročilih ni omemb. Ne o tem, da obstajajo niti ni opisano njihovo delovanje, ki je podobno poročilom iz drugih evropskih držav.

“V poročilu ne gre za Europolovo varnostno oceno,” je pojasnila Claire Georges, predstavnica za medije Europola. “Poročilo je povzetek nacionalnih poročil oziroma odgovorov na vprašalnik, ki ga Europol vsako leto pošlje članicam,” je dodala in povedala, da lahko odsotnost omemb identitarcev in skrajno-desnih skupin v Sloveniji pojasnijo zgolj slovenske oblasti.

Z generalne policistične uprave so odgovorili, da njihov prispevek za Europolovo poročilo za leto 2020 “temelji na oceni teroristične ogroženosti, ki jo na osnovi enotne nacionalne metodologije periodično pripravlja Medresorska delovna skupina za terorizem, pri čemer sta metodologija in ocena zaupni”.

Dodali so, da se “slovenska policija zaveda tveganja, ki ga prinašajo različne oblike radikalizacije in ekstremizmov, ki lahko vodijo v nasilje” ter da “celovito obravnavamo vse oblike ekstremizma na podlagi v EU dogovorjenih pristopov”, a hkrati so v naslednjem odstavku zapisali, da so pojmovanja različna, situacija v Sloveniji neprimerljiva s situacijami drugod in da imajo “države članice različne opredelitve posameznih oblik ekstremizma, zato tudi različno poročajo, pogosto o zelo podobnih zadevah”.

Na slovenski policiji sicer trdijo, da v letu 2020 niso opazili izrazitih odstopanj in krepitve kriminalitete na tem področju ter da je njihova ocena, “da delovanje različnih skupin večinoma ostaja na nivoju subkulturne dejavnosti oziroma aktivizma”.

“Ta argument, da gre zgolj za subkulturo, je poznan. Nekaj časa je bil pogost tudi v Avstriji,” je dejala Daniela Pisoiu, razisovalka ekstremizmov na dunajskem inštitutu za mednarodne zadeve OIIP. V telefonskem pogovoru je opisala situacijo podobno slovenski, ko so celo nekateri avstrijski intelektualci trdili, da identitarne skupine zgolj uresničujejo svobodo govora in da njihove ideje niso tako zelo problematične.

Točka preloma, ko je večinski del javnosti in ko so tudi avstrijske oblasti spoznale resnost grožnje, je bil pokol belskega desnega skrajneža v novozelandskem Christchurchu, ki je imel pred tem stike z in je podpiral tudi avstrijske identitarce. Slovenska policija je tedaj, zgodaj spomladi 2019 potrdila, da je novozelandski skrajno-desni terorist potoval tudi prek Slovenije.

V Nemčiji, pravi Daniela Pisoiu, so bili točka preloma atentati na politike, ki so jih izvedli pripadniki skrajno desnih skupin. “Ti dogodki so sprožili priznanje, da ne gre zgolj za subkulturo, ampak je to resno in tudi nevarno.”

Nasilje na ulicah zdrobi propagando skrajno-desnih identitarcev, ki jo ti gradijo na nasilni in sovražni govorici, a se poskušajo prikazati kot urejeni fantje in dekleta, domoljubi, ki niso zares nasilni, zgolj zaskrbljeni za varnost. Zato, pravi avstrijska raziskovalka, je pomembno, da se njihova sporočila in delovanje poimenuje pravilno – da so rasistična in skrajno sovražna do soljudi.

Daniela Pisoiu je začela svoje delo na področju islamskega radikalizma, a se v zadnjih letih vse več ukvarja z raziskovanjem skrajno desnega ekstremizma. Opozarja, da je ta v porastu, a se mu v javnosti namenja primerjalno gledano neprimerno manj kritične pozornosti, saj k njegovi normalizaciji prispevajo tudi sredinski politiki.

“Desni skrajneži so ljudje, ki jih poznamo. Dobesedno so to lahko naši sosedje. V tem pogledu se lahko zdijo na prvi pogled manj grozeči kot nekdo, ki ga poznamo slabše,” je pojasnila v določeni meri družbeno-normalizirane diskriminacije. Kultura je v jeziku desnih ekstremistov že pred leti zamenjala pojem rase – a ideje o večvrednosti, belski nadvladi in škodljivosti mešanja, ki je sicer družbeno vseprisotno, so iste.

Govorica zadnjih let, ki migracije predstavlja kot varnostno grožnjo in krepi militarizacijo procesov, ki se odvijajo tekom vse človeške zgodovine, je nekaterim politkom ponudila preprost način za prihod na oblast in krepitev politične moči, pravi Daniela Pisoiu. “S tem ti politiki dejansko pripoznavajo teorije desnih skrajnežev o trdnjavi Evropi, ki naj bi jo bilo treba braniti in ki je v svojem bistvu neonacistična ideja. Identitarci so zelo spretni pri tem, kako določene dogodke stereotipizirajo in posplošijo. Glavni problem je, da sredinski politiki njihove ideje pripoznajo, namesto da bi se jim zoperstavili. Redkokdo opozori na njihove nedoslednosti, kaj šele da bi ponudili drugačen pogled.” S tem ko se politiki na ideje desnih ekstremistov le nedoraslo odzivajo, pa so jim posredno ponudili legitimnost.

Tudi avstrijska raziskovalka meni, da je smiselno postaviti dogajanje v zgodovinske vzorce, pri tem pa se povsod zavedati, kako nevarno je širjenje rasističnih idej med pripadniki policijskih in vojaških enot, ki lažje dostopajo do večje količine in do bolj smrtonosnega orožja. “Nadzor v teh institucijah mora biti sistematičen, transparenten in o tem morajo tudi javno poročati,” je opozorila na pomen zaupanja javnosti.

Daniela Pisoiu do sedaj ni raziskovala situacije v Sloveniji, kjer največja vladajoča stranka širi ideje in simbole skrajnih desničarjev, minister za notranje zadeve in direktor policije pa se odzivata na zahteve identitarnih skupin oziroma posameznikov. A spomnila je, da so sporočila desnih ekstremistov prevzeli tudi do pred kratkim koalicijski Svobodnjaki, FPÖ v Avstriji, ki se spopadajo z obtožbami korupcije, in nemški AfD, ki so ga nemške varnostne službe postavile pod posebni režim nadzora zaradi povezav z desnimi ekstremisti.

V slovenski policiji zagotavljajo, da “v sodelovanju z drugimi deležniki z namenom pravočasnega odkrivanja in preprečevanja kaznivih ravnanj” spremljajo tovrstna gibanja in posameznike skladno s svojimi pristojnostmi. Opažajo “podobno kot v tujini, nastanek in krepitev nekaterih novih subktulturnih, interesnih, skupin, ki se povezujejo na mednarodni ravni”.

Daniela Pisoiu poudarja, da pri tem zgolj represija ni dovolj. Prepričana je, da je potrebno aktivno delovati čim prej, tudi v šolah, da se prepreči širjenje in normalizacija rasističnih idej ter se jasno predstavi njihova zgrešenost in škodljivost. “Zgolj represija lahko sproži radikalizacijo. Ti procesi se ne zgodijo čez noč. Gradijo se postopoma. Identitarci so počasi preizkušali, kaj vse je dovoljeno, kako daleč lahko gredo brez reakcije in prišli so zelo zelo daleč,” je opisala, kako so se rasistična, islamofobna in antisemitska sporočila normalizirala. “Vsakič jih je treba jasno in nedvoumno obsoditi, ker četudi so desni ekstremisti praviloma hierarhično organizirani in ko imajo zaveznike na oblasti, praviloma ne posežejo po nasilju ali ohranijo nasilne akcije na ravni, ko jih lahko zanikajo, sedanje stanje predstavlja okolje, v katerem je stopnja družbene govorice, ki spodbuja sovraštvo, nestrpnost in nasilje, tako visoka, da se lahko tudi posamezniki odločijo za ekstremna dejanja,” je opozorila.


Misel, ki jo želiš podeliti? Veseli je bomo.
E-mail naslov nam bo omogočil, da odgovorimo.