Z izjemo Emirja Suljagića niso ne Hasan Nuhanović, ne Đermin Omanović niti Nesib Mandžić gledali filma Quo vadis, Aida?. Oni so to doživeli. In marsikaj hujšega …

^{* Besedilo objavljamo v sodelovanju z bosanskim portalom Istraga.ba. Spodnje besedilo je bilo v bosanskem jeziku prvotno objavljeno tam.}

Hasan si ni pogledal, kam gre Aida. Kajti on pravzaprav je Aida v filmu Jasmile Žbanić. Zaradi nesoglasij z režiserko pa lahko namesto Hasana, prevajalca Združenih narodov v filmu vidite prevajalko Aido. Njena zgodba je zgodba Hasana Nuhanovića, izpovedana v njegovi knjigi Pod zastavo ZN. V filmu Quo vadis, Aida? je zelo malo izmišljenega. Junaki so resnični, resnični so dogodki. Zgodba je resnična.

“Deloma,” reče Hasan Nuhanović, ki je najprej preživel, nato pa leta kasneje delal na scenariju za film o prevajalcu v bazi ZN v Potočarih pri Srebrenici.

“Resnica je še hujša,” bo dodal. 

Nekje pred koncem filma prevajalka Aida, po vojni, pride pred svoje stanovanje v Srebrenici. Gospa, ki jo najde, da živi v stanovanju, jo spusti noter in ji izroči družinske fotografije. V resnici se ni zgodilo tako. Bilo je hujše. 

“Mislim, da sem leta 2000 odšel v Vlasenico v stanovanje moje družine. Odprla mi je Vesna, soproga Milenka Stanića, ki ga ni bilo tam. Milenko Stanić je bil v Vlasenici predsednik SDS (Srbske demokratske stranke, op. ur.) in eden gospodarjev vojne. Vesna je odprla vrata, začela kričati name in rekla, kaj ti hodiš sem. Pregnala me je izpred mojega lastnega stanovanja,” opiše Hasan prizor iz resničnega življenja. 

Družinske fotografije je dobil šele dve leti kasneje. V Sarajevu mu jih je skupaj z diplomami, hranilnimi knjižicami in značkami, ki jih je zbiral, izročila Srbkinja. Ona je bila prva, ki je živela v stanovanju Nuhanovićev, ki so bili takoj na začetku vojne pregnani iz Vlasenice v Srebrenici.

“Njena hčerka je bila punca mojega prijatelja Dejana Ostojića, Srba, ki je bil pred vojno bobnar v našem bendu. Oni so rešili in hranili fotografije.”

Moja dolžnost je, da do konca svojega življenja govorim o pogumu mojega Braca.

Hasan Nuhanović

Fotografije so edini dokaz, da je Hasan Nuhanović imel družino. V filmu so vloge zamenjane. Prevajalka je njegova mama (Aida), ki poskuša v bazi ZN v Potočarih julija 1995 rešiti svoja sinova (Hamdijo in Esa) ter moža (Nihada). V resničnem življenju je bil prevajalec sin Hasan, ki je prosil nizozemske oficirje pod zastavo ZN, naj dovolijo njegovim mami Nasihi, očetu Ibru in bratu Muhamedu, da ostanejo v bazi v Potočarih. Ne v filmu ne v resničnosti se jih ni dalo prepričati. 

“Moja dolžnost je, da do konca svojega življenja govorim o pogumu mojega Braca,” pravi Hasan.

Braco je bil vzdevek Hasanovega brata Muhameda. V filmu Braco, medtem ko ga vojaki ZN vodijo iz baze, vrže cigareto vstran in reče Aidi, naj nizozemskih vojakov več ne prosi za njegovo življenje. Tako je bilo tudi v resničnem življenju, se spomni Hasan Nuhanović.

“Moral bi dopolniti 21 let, 23. julija 1995. Najprej sem molil, da bodo dovolili, da ostanejo vsi trije. Ko sem moral izbirati, sem se odločil, naj bo to vsaj brat. Že leta 1992 smo se na začetku vojne dogovorili, da bo, če bomo pripeljani do roba, prioriteta, da rešimo najmlajšega brata. Vse sem poskusil. In na koncu je Braco – še vedno vidim ta prizor – ugasnil cigareto in rekel: ‘Ne prosi jih več zame, jebi jim mater. Grem.’ In je odšel.”

Desetletje in pol kasneje so forenziki v tuzelskem kliničnem centru iz škatle stresli ostanke človeškega okostja, ene leviske in zavezane superge. Hasan je stal ob mizi in na ostankih hlač prebral, “Made in Portugal”.

Brata Muhameda so našli v sekundarnem masovnem grobišču Čančari pri Zvorniku. Na istem območju so nekaj let prej, v grobišču Čančari 5 našli tudi Hasanovega očeta Ibra Nuhanovića.

V filmu Quo vadis, Aida? je to Nihad Selmanagić, ki ga vojaki ZN vržejo iz baze v Potočarih, potem ko jih je njegova žena, prevajalka zaman prosila, naj ga rešijo. Igra ga Izudin Bajrović.

Videli ga boste tudi v prizoru, ko se trije srebreniški Bošnjaki v hotelu Fontana v Bratunacu ‘pogajajo’ z Ratkom Mladićem. V filmu so to Nihad, Nesib in Ćamila.

V resničnem življenju so bili to Ibro Nuhanović, Nesib Mandžić in Ćamila Omanović. Nesib Mandžić je edini živ. Trenutno je na Dunaju. 

“Borim se za preživetje,” reče v telefonskem pogovoru. 

Preživetje je beseda, ki je zaznamovala njegovo življenje. Niti sam ne ve, kako je bil prav on izbran, da se je pred kamerami v imenu Srebreničanov pogajal z Ratkom Mladićem.

“Nesibe, v tvojih rokah je usoda tvojega naroda. Ali boste preživeli ali boste izginili,” mu je rekel Ratko Mladić, dan preden so vojaki in policisti Republike srpske začeli z množičnimi poboji srebreniških Bošnjakov vzdolž, ob levem bregu Drine. 

Nesib Mandžić je preživel, da lahko priča o genocidu. Filma Jasmile Žbanić si ni ogledal. 

“Tudi če je nekaj odstopanj od resničnih dogodkov, jo razumem. To je umetniški pristop,” je rekel Mandžić, ki je trenutno na zdravljenju. 

Težave z zdravjem ima tudi Đermin Omanović. Štirinajst let je imel, ko so julija 1995 določili, naj gre njegova mama Ćamila z Nesibom Mandžićem in Ibrom Nuhanovićem na pogajanja v Fontano, kjer jih je čakal Ratko Mladić. Igralka Jelena Kordić igra v vlogi njegove mame. 

“Nisem si pogledal filma. Ne morem,” na kratko pove Đermin Omanović, ki danes živi v Mostarju.

“Imam dva otroka in vnuka,” je v Fontani v Bratunacu rekla Ćamila Omanović.

“Tako mlada pa že babica?” jo je vprašal Ratko Mladić.

Nekaj sekund kasneje tako v filmu kot na dokumentarnih posnetkih Ćamila pove, da so z nekaterimi od oficirjev, prisotnih na sestanku v Fontani, skupaj hodili v šolo. 

“Ko se je vrnila, nam je rekla, da ji je znanec iz šole rekel, da bodo otroci končali na ražnju,” se spominja njen sin.

Tako je bila prestrašena, da je poskušala narediti samomor. Rešili so jo. Kasneje je prosila Đermina in njegovo sestro, da se ločijo. 

“Mislila je, da bodo naju obračali na ražnju, če naju vidijo z njo. A nisva hotela,” se spomni Đermin.

Ko so konvoji z ženskami in otroki odpeljali proti Tuzli, je Ćamili uspelo, da so s sinom in hčerko prišli na enega od kamionov. 

“Kakor hitro je kamion speljal, je skočila dol. Ni želela tvegati, da bi bila v najini bližini in da bi nas zato ubili. S sestro sva odšla do Kladnja,” pravi Đermin.

Ćamili je vseeno uspelo priti do Tuzle. Kasneje je bila priča pred haškim sodiščem. Umrla je leta 2007 zaradi srčne kapi. Drugačen udarec, predvideva se da v tilnik, je julija 1995 ubil njenega kolega s pogajanj v Fontani Ibra Nuhanovića. V grobišču Čančari 5, v vasi Kamenica pri Zvorniku, ki je ‘skrival’ več kot deset množičnih grobišč, so našli polovico njegovih kosti. Lobanja je od zadaj zdrobljena. Med Ibrovimi kostmi so našli tudi kartico ZN, na kateri je ime Hasan Nuhanović.

“Potekla je. In dal sem jo bratu Muhamedu, ko je šel iz baze. Nekako sem mislil, da ga bo rešila. To, da je bila kartica najdena ob očetu, je dokaz, da sta bila skupaj,” verjame Hasan.

Ibro in Muhamed Nuhanović sta bila verjetno ustreljena v Domu kulture v vasi Pilica pri Zvorniku. V filmu, medtem ko zajete Bošnjake ubijajo v Domu kulture, okoliški prebivalci, Srbi na balkonih pijejo kavo. Tam je bilo ubitih okoli 600 ljudi.

Par kilometrov stran, na nekdanji vojaški postojanki Branjevo jih je bilo postreljenih še 1200. Dan kasneje, 17. julija so nastali satelitski posnetki, na katerih se vidi telesa ubitih na Branjevu. Kasneje so jih tam zakopali, a jih potem premetali v sekundarna in terciarna masovna grobišča v Kamenici. Tam so našli Braca in Ibra. Tam je bila najdena tudi pretečena kartica ZN.

Emir Suljagić je imel tudi takšno. Tudi on je bil prevajalec ZN v Srebrenici. V filmu mu je ime Tarik in igra ga Alban Ukaj.

“Fantje, moje življenje je za Oskarja,” nam je rekel, potem ko je bil Quo vadis, Aida? nominiran za nagrado ameriške filmske akademije.

Prizor, ki je zaznamoval njegovo življenje, je tisti, ko prevajalec Tarik (Emir Suljagić) tipka na stroj seznam lokalnih prebivalcev, ki delajo v bazi v Potočarih.

“Na seznam sem napisl 18 imen. Osemnajsti je bil Braco, Hasanov brat Muhamed. Napisal sem, da od nedavnega dela kot čistilec v bazi,” se spomni Suljagić, danes direktor Spominskega centra Srebrenica.

Nizozemski vojaki so prečrtali Braca in ga na koncu vrgli iz baze, skupaj z ostalimi prebivalci. Ubit je bil kot 239 drugih ljudi, čigar imena je Emir Suljagić dal na drugi seznam, ki ga je predal namestniku poveljnika nizozemskega bataljona ZN, majorju Robu Frankenu.

“Na ta seznam sem napisal imena vseh, ki so bili v bazi in ki so mi hoteli dati svoje podatke. Hotel sem, da ostane neka sled in da jih poskusimo rešiti. Bilo jih je 239, med njimi moj ded Sadik Hasanović, imam, ki je imel okoli 75 let. Kasneje sem dodal tudi Hasanova starša in brata. Vse so vrgli iz baze,” pripoveduje Emir.

Na tem seznamu je bila tudi mama Hasana Nuhanovića. Nasiha je bila v konvoju, ki so ga vojaki in policisti Republike srpske poslali proti Kladnju, na območje pod nadzorom vojske Republike BiH. Nedaleč od razmejitvene črte so jo ločili od drugih sopotnikov. Odpeljali so jo skupaj s še šestimi ljudmi v vas Jarovlje pri Vlasenici. Ubili so jih in zažgali.

“Našli smo njene ostanke jeseni leta 2009 na nekem smetišču pri Vlasenici,” pove Hasan.

V Vlasenici je, če se vrnemo na začetek, poveljeval Milenko Stanić. To bi, z nekaj odmiki od resničnih dejstev, moral biti Joka iz filma Quo vadis, Aida?. Njegova vloga je pripadla Emiru Hadžihafizbegoviću. Njegova družina se je vselila v stanovanje Nuhanovićev. Njegova žena Vesna je pregnala Hasana Nuhanovića z vhodnih vrat v stanovanje. Ni mu dala družinskih fotografij Nasihe, Muhameda in Ibra Nuhanovića. Resničnih junakov iz filma Quo vadis, Aida?. Ker resničnost je vedno hujša. 

---

Priporočamo tudi: