Sem letnik ’69 in večkrat povem, da je bilo to jako pomembno leto. Leta 1969 so se končala šestdeseta leta – za to ugotovitev sicer ni potrebno biti Einstein – in tisti, ki so jih preživeli tako, kot je treba, se te dekade ne spomnijo najbolj. Tudi meni ni od tistega leta ostalo v spominu prav nič, tako da sem več kot očitno že ob rojstvu nekaj naredil prav. Sicer pa nas zgodovinske knjige učijo, da smo leta 1969 slišali znameniti stavek “To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo”, mesec dni kasneje pa je pol milijona mladih na prostranem travniku neke farme v zvezni državi New York slavilo tri dni miru in glasbe. In – malo za šalo, še manj pa zares – skoraj natančno mesec dni kasneje sem se rodil še jaz.
A vrnimo se na oni majhen korak na Luni. Ko sem bil mulc, me je vesolje precej fasciniralo, še najbolj pa astronavti, predvsem tisti del njihovih potovanj, ki se tiče prebavnega trakta. Od vstopa vanj do izstopa – prebavnega trakta, ne vesolja. O slednjem ne bom kaj dosti, navsezadnje ima tam še pes rad mir – vem, da ta rek velja za vstopno postajo, a mi tako zveni bolje – in tja so bojda peš hodili celo cesarji, zato pustimo ta del pri miru. Seveda mi je že kot mulcu bilo kristalno jasno, da astronavti v raketo ne morejo nositi pohanih pišk, hamburgerjev in steklenic Coca-Cole, ampak da s sabo vzamejo nekakšne vrečke z “just add water” prahom ali nekaj podobnega. Tega sem vedno povezoval s tako imenovanimi “Trumanovimi jajci”, o katerih mi je pripovedovala babica – jajca v prahu so bila del ameriške pomoči po koncu druge svetovne vojne in ker je bil Truman takrat predsednik ZDA, jih je ljudstvo poimenovalo po njem – pa še zvenelo je dobro.
Prihodnost vobče smo si takrat slikali nekoliko drugače. Poleg vseh letečih avtomobilov jih je nemalo govorilo, da v tretjem tisočletju ljudje ne bodo več jedli navadne hrane, ampak da bodo namesto tega obstajale tabletke. Tudi to sem si predstavljal tako po svoje, otroško, kot pilule različnih barv in okusov. Kasneje se je izkazalo, da je tako zares uspelo le nekaterim tabletkam, pri moških je največ ovacij požela ona modra.
Očitno pa so se tisti vesoljski praški vendarle zasidrali v naših otroških glavah in astronavte smo se lahko igrali tudi s pomočjo praškastih napitkov. Najprej je bil Fla-Vor-Aid, sok v prahu različnih okusov in barv. Tega smo včasih zares zmešali z vodo in pili živopisane sokove, ob katerih bi se današnji strokovnjaki za prehrano samo križali. Še večkrat pa smo prah kar lizali, še najraje z dlani, pa čeprav okus ni bil najboljši. Že nekaj let kasneje, ko je Fla-Vor-Aidomanija nekoliko usahnila, smo se začeli lepiti na neke druge praške, ki so prišli na naše socialistično tržišče. Tudi ti so bili, podobno kot Fla-Vor-Aid, namenjeni za pripravo napitkov, imeli pa so še nekoliko bolj zveneče ime – Gringo. Tudi Gringo je imel več različnih okusov in pripadajočih barv, poleg teh pa je imel tudi eno izdajalsko lastnost. Verjetno je odveč povedati, da starši nad našim konzumiranjem praškov niso bili najbolj navdušeni in pri Gringu so lahko našo resnicoljubnost, ko smo (vedno) zanikali, da smo ga jedli kar tako, tudi preverili. Tisti prekleti izdajalski prašek je namreč naše jezike obarval, po odtenku pa se je dalo celo ugotoviti, kateri Gringo je šel po mladem cicibanskem ali pionirskem grlu, po jakosti pa celo, koliko ga je bilo.
“Si jedel Gringo?“
“Ne.“
“Pokaži jezik!”
Približno v istem času so bile pri mariborski dvoriščni mulariji jako popularne tudi pokalice, ki pa se jih je dalo kupiti le v Avstriji. Šlo je za neke vrste majhne kristalčke, ki pa so bili za razliko od prej omenjenih praškov zares namenjeni konzumiranju v trdem agregatnem stanju. In ko so se v ustih začeli topiti, so imenitno pokali, lastnik ali lastnica teh pokajočih ust pa je bil_a glavni_a na dvorišču ali v razredu.
Skoraj prepričan sem, da sem tudi Cedevito večkrat užival z žlico kot pa iz kozarca. To občasno počnem še danes, saj se ta oranžni prah pomešan s slino v ustih fantastično speni. Je pa res, da zadnje čase, predvsem v poletni vročini, pijem pijačo, kot mi jo je včasih pripravila babica. Soda bikarbona z nekaj kapljicami kisa in vodo. Zelo priporočam.
Pa na zdravje!
