Že v Prešernovem času in v času moje mladosti je bilo prodajanje, krošnjarjenje in trgovanje na slabem glasu, tako rekoč je veljalo za sleparjenje. Navadno so pri nas trgovce, ki so pretirano hvalili lastno blago, zavrnili z reki: “Lastna hvala, cena mala” ali “Dobro blago se samo hvali”. S tem so se ljudje ščitili pred samohvalo trgovcev, saj so razumeli, da gre pri pretiranem hvaljenju robe pogosto za sleparjenje.

Lani je slepar starino 

še prodajal, nosil škatle, 

meril platno, trak na vatle, 

letos kupi si grajšino.

France Prešeren

Živimo v sistemu, v katerem vse več in več ljudi občuti, da jih sistemske silnice pehajo v revščino, zatiranje in uničenje ekosistema. V kolikor želimo narediti korak naprej, moramo razumeti, kaj znotraj obstoječih okoliščin predstavlja tisto, kar vodi v zaostrovanje razmer. Toda kako? Po nasvete in odgovore se te čase pogosto oziramo k ekonomistom, filozofom, psihologom, sociologom in podobnim. Kaj če bi omenjene poglede dopolnili s pogledom z drugega konca, na primer biologije. Nam bo morda biološka znanost odprla kakšen nov pogled na človeško družbo, njene zakonitosti, dinamiko in pokazala pot iz kaosa, v katerem tonemo? V času “izdelovanja ilustracij” si tešim radovednost s poslušanjem naključnih prispevkov s področja znanosti, humanistike in kulture. Tako sem naletela na več posnetkov predavanj profesorja Roberta Sapolskyja za šudente univerze Stanford. Eno od najbolj zanimivih za našo temo je bilo predavanje s področja biologije vedenjskega razvoja živih bitij (behavioral evolution biology) z naslovom Vedenjska evolucija (Behavioral evolution), v katerem profesor Sapolsky govori o evoluciji obnašanja živih bitij.

Ali lahko v gensko zapisanih vzorcih živalskega obnašanja najdemo vzporednico z ustrojem sodobne človeške družbe? In če ja, ali lahko na podlagi teh vzorcev zastavimo celo novo družbeno paradigmo? Pa poglejmo, katere temeljne vzorce obnašanja živali nam razkrije Robert Sapolsky in če si lahko na podlagi njih zamislimo nov sistem?

Evolucija obnašanja živih bitij

Temeljno gibalo vseh živih bitij je povečati svoj reproduktivni uspeh, pravi profesor Sapolsky. Mnogi si ne morejo zamisliti niti tega, da spadamo med živali, da pa smo v nekaterih lastnostih povsem podobni bakterijam, je skoraj nepredstavljivo. In vendar tako kot ljudje tudi bakterije tvorijo cele kolonije, ki se obnašajo včasih neverjetno podobno nam. Bakterije, sesalci, glive, rastline, pajki, mravljinci, opice, ribe, homo sapiensi in mnoge druge živali v številnih živalskih kraljestvih si prizadevamo le za eno – da se kar najbolj in s kar najmanj truda namnožimo. Motivira nas torej namen, hotenje vseh živih bitij, kako predati kar največ kopij svojih genov na naslednje generacije, in obnašamo se tako, da na najbolj optimalen in energetsko učinkovit način pridemo do tega cilja. Da bi se kot posamezna živa bitja kar najbolj učinkovito namnožili, razvijamo taktike in strategije obnašanja, ki v največji meri povečajo naš reproduktivni uspeh, ter jih zakodiramo v svoj genski material. Vanj smo živali vpisale tri velike temeljne gradnike, tri osnovne tipe obnašanja:

• Samoreprodukcijo, ki pomeni najbolj enostavno predajanje svojih genov naprej z neposrednim parjenjem.
• Sorodstveno selekcijo, ki predstavlja način obnašanja, pri katerem za doseganje večjega reproduktivnega uspeha živa bitja pomagajo sorodnikom, da ti naprej prenesejo vsaj nekaj odstotkov genov.
• Skala/papir/škarje scenarij je prehodni tip obnašanja, ki je na pol poti med sorodstveno selekcijo in recipročnim altruizmom. Po njem živali razvijejo medsebojno sobivanje z ravnotežjem, ki ga vzpostavijo prek pakta o nenapadanju.

Profesor Sapolsky opiše primer takega vedenja pri treh vrstah bakterij, ki so razvile stanje ravnotežja, oziroma tip obnašanja po scenariju skala/papir/škarje. Vsaka od treh vpletenih vrst bakterij je namreč razvila eno od lastnosti oziroma prednosti, ki jo je za preživetje in razmnoževanje potrebovala tudi druga ali tretja vrsta bakterij. Energetsko smiselno je bilo, da vsaka od treh razvije samo eno, za obstoj nujno, lastnost in si jo nato med seboj podelijo. Tako ustvarijo sožitje, ki vsem trem omogoči večji reproduktivni uspeh.

Recipročni altruizem

Zakaj bi živa bitja sploh sodelovala s komer koli? Zakaj ne bi bila raje sebična in bi ob prvi priložnosti zasadila druga drugi nož v hrbet? Razlog za sodelovanje z nesorodniki je ta, da v mnogih okoliščinah naredi veliko rok stvari lažje ali pa so šele takrat mogoče. Sodelovanje prinese istočasno dodatne dobrobiti vsem in razmnoževanje cveti. Pogoj pri tem je, da ne smemo vložiti v določeno nalogo več, kot bomo sami dobili iz nje. To je recipročni altruizem, tretji temeljni gradnik obnašanja vseh živali. Recipročnost se odvija pod zelo strogimi omejitvami in upoštevati moramo celo vrsto pravil. Recipročni altruizem najdemo pri pametnih, dolgo živečih socialnih živalih predvsem zato, ker si moramo posamezne živali zapomniti in razumeti, kdo je “tisti pavijan, ki nam je naredil uslugo prejšnji teden”, da mu jo lahko vrnemo. Imeti moramo torej sposobnost prepoznati posamezne osebke in živeti dovolj dolgo, da lahko sodelujemo z drugimi individuumi ter vzpostavimo recipročno vedenje. Zato se recipročni altruizem največkrat pojavi pri dolgoživih socialnih vretenčarjih. Toda enak tip obnašanja najdemo tudi pri bakterijah, gobah in v številnih drugih živalskih kraljestvih. Tako lahko tudi enocelična bitja oblikujejo velikanske socialne kolonije.

Recipročni altruizem je vzajemna skrb za dobrobit drugega oziroma zmožnost žrtvovati lastni interes v korist drugega in nasprotno, ali povedano še preprosteje: dati svoje dobrine drugim, ko jih le-ti potrebujejo, s čimer si “zagotovimo”, da bomo tudi sami dobili od drugih dobrine, ko jih bomo potrebovali. Tako približno je zapisal ekonomist in učitelj Rok Kralj v kolumni z naslovom “Recipročni altruizem” na blogu Za-misli.

In zdaj k najpomembnejšemu tipu obnašanja v okviru naše teme: goljufanju in odkrivanju goljufov. Vzporedno z recipročnim altruizmom in sodelovanjem se namreč podredno pojavi med živimi bitji še en tip obnašanja, ki nato povzroči tudi odzivno obnašanje – to je goljufanje.

Goljufanje in odkrivanje goljufov

Živali recipročno sodelujemo, a če je priložnost, tudi goljufamo. Goljuf pridobi prednost pri reproduktivnem uspehu z izkoriščanjem prispevkov vseh članov skupnosti, izogne pa se stroškom pri sodelovanju. Tako lahko predstavlja veliko grožnjo evolucijski stabilnosti družbe, zato smo skupaj z goljufanjem razvili še eno lastnost: zelo hitro smo sposobni ugotoviti, ko nas nekdo želi oslepariti, manj hitro pa prepoznamo, ko nam nekdo želi dobro. To pomeni, da smo ves čas budni in spremljamo, ali nas kdo pri obnašanju goljufa, kar bi drugače imenovali stabilno recipročno razmerje. Izjemno veliko živalskega vedenja temelji na temu tipskemu paru obnašanja. 

Zakaj je goljufanje tako popularno? Ker je dobiček oziroma izplen, če goljufija uspe in jo odnesemo brez kazni, najučinkovitejši vedenjski način. Z goljufanjem prihranimo energijo, ker se nam ni treba truditi denimo z lovom, iskanjem ali s pridelovanjem hrane. Tako močno povečamo svoje možnosti za reprodukcijo z najmanjšim energetskim vložkom, pojasnjuje profesor Sapolsky.

Kaznovanje

Drugo podredno vedenje, ki sodi k recipročnemu altruizmu, je kaznovanje. Če goljufa dobimo in spoznamo za krivega, ga usmerimo na pravo pot s kaznijo, ali drugače povedano: uporabimo negativno recipročno vzajemnost. Posamezniki pogosto s povračilno agresijo, z nadlegovanjem in razlastitvijo kaznujemo druge člane skupine, ki kršijo skupne interese. S kaznovanjem dosežemo, da se sleparji odrečejo slabemu vedenju. Kaznovalne strategije uporabljamo za vzpostavljanje in vzdrževanje prevladujočih odnosov, za odvračanje parazitov in goljufov, discipliniranje potomcev ali potencialnih spolnih partnerjev in za ohranjanje sodelovalnega vedenja.

Obnašanje homosapiensov v današnji družbi

Vrnimo se zdaj na izhodiščno vprašanje. Nam vzorci, o katerih govori profesor Sapolsky, lahko pojasnijo probleme, s katerimi se srečujemo? Lahko z njimi bolje razumemo izzive današnjega dne? Sama menim, da lahko.

Pri samoreprodukciji je jasno, da gre za biološki postopek, s katerim se iz “staršev” ustvari nov organizem – potomec. Gre za spolno razmnoževanje s združitvijo reproduktivnih celic dveh posameznikov različnih spolov. Tako je od nekdaj.

Kaj pa sorodstvena selekcija? Potiskanje genov svojih sorodnikov naprej je ena od najbolj priljubljenih oblik socialnega obnašanja – tako v preteklosti kot danes. V politiki in javnih službah zlahka prepoznamo sorodstveno selekcijo, ko se na položaj v politiki ali drugi javni službi povzpne sorodnik, ki nima ustreznih kvalifikacij. Za tako obnašanje imamo celo posebno ime: nepotizem. Beseda izhaja iz renesančne papeške države, v kateri je korupcijsko zaposlovanje papeževih sorodnikov v javnih službah dobilo take razsežnosti, da je bil ta pojav poimenovan. Spomenik nepotizmu je postavil papež Aleksander VI. in za zmeraj proslavil zloglasno družino Borgijcev. Z umori, s spletkami, pravimi osebami na pravih mestih, ki jih v družini s številnimi zakonskimi in nezakonskimi otroki (tudi papeškimi) ni manjkalo, so Borgijci postali ena najpomembnejših družin evropskega plemstva in iz njihovih vrst so v treh stoletjih izšli številni princi in vojvode, dva papeža in 11 kardinalov. Prav zaradi njihove oblastne brezobzirne želje po reproduciranju samih sebe se je v renesančni papeški državi rodila tudi ideja, da je izraba uradnega položaja v korist sorodstva na škodo javnega dobra napačna. Od tedaj dalje je nepotizem obveljal za etično sporno in družbeno škodljivo dejanje. Vendarle pa tudi v Ameriki, kjer naj bi posamezniki napredovali zgolj po svojih sposobnostih, takoj prepoznamo številne ameriške dinastije, od Kennedyjev do Bushev, ki so družinsko tradicijo usmerile v politiko in tam z menjevanjem sinov in nečakov desetletja ohranjajo svoj položaj.

Raje kot na skupnost se zdaj zanašamo na to, da bomo z denarjem kupili vse.

V Sloveniji je dodeljevanje delovnih mest prek sorodstvenih vezi oziroma nepotizem del vsakdana. V medijih pogosto beremo o slovenski sorodstveni selekciji: “Kmalu po nastopu vodstvene funkcije je ravnatelj zaposlil svojo svakinjo”; “Na delovno mesto pomočnice je zaposlil županovo sestro, v vrtcu pa je brez razpisa zaposlil partnerico svojega bratranca. Zaradi te zaposlitve je morala oditi pripravnica, ki je končala pripravništvo in opravila strokovni izpit.”; “Delo v osnovni šoli sta dobili še dve županovi sorodnici: ena je žena županovega nečaka, druga je zdajšnja predsednica sveta zavoda”.

Ta priljubljeni vedenjski vzorec številnih slovenskih družin podrobneje razloži profesorica Vesna Vuk Godina v zapisu “O vedenju Slovencev”. Obnašanje, ki ga imenuje “domačijskost”, razloži takole:

“Že nekje od devetega stoletja naprej zgodovinski podatki kažejo značilno organiziranost skupin v enote, sestavljene deloma iz sorodnikov, deloma iz drugih, ki delajo na isti zemlji in imajo status članov domačije. Domačija za člane domačije vedno poskrbi.”

Ob slovensko domačijskost se je obregnil v svoji prav tako naslovljeni kolumni tudi pisatelj Miha Mazzini, v kateri opiše, kako se je v zahvalnem govoru ob prejemu literarne nagrade Kresnik nagrajenec zahvalil svojemu staremu prijatelju, predsedniku žirije; ob podeljevanju Prešernove nagrade naši znani igralki pa ji je podeljevalec pričel naročati še pozdrave za vse domače.

Recipročni altruizem v sodobni družbi

V nasprotju s prvima dvema vedenjskima vzorcema se zdi, da danes recipročni altruizem povsod naglo kopni. Menjalni trgovski odnosi v zadnjih dveh stoletjih so postali v družbi prevladujoči. Američani so se v tem času izmojstrili v ocenjevanju napredka in dobrobiti družbe z denarjem in v tem, da se vsemu, kar obstaja, postavi ceno. Svet jim je sledil. Celo lastni napredek merimo z BDP. Cene so postale standardno merilo ne samo za naše blago, ampak tudi za naše okolje, naše skupnosti, naš narod, za vodo, zrak in celo za nas same.

Sprejeli smo denarno vrednotenje in vrednote kapitalizma kot merilo človekove blaginje. Raje kot na skupnost se zdaj zanašamo na to, da bomo z denarjem kupili vse. V tradicionalnih človeških skupnostih pa je recipročni altruizem še vedno prisoten. Prijateljico iz Kolumbije prav nič ne skrbi starost. V njeni družini še živi indijanska tradicija.

“Ne, nič me ne skrbi,” mi je zagotovila. “Pravzaprav se mi zdi prav smešno, kako so v Sloveniji ljudje zaskrbljeni za svojo prihodnost, in to res težko razumem. Pri nas smo vsi brez skrbi. Velja, da danes jaz poskrbim zate, jutri ti zame. To je tako samoumevno, da o tem sploh ne razmišljamo.” Svetovni popotnik Tomo Križnar je v pogovoru na Valu 202 altruizem opisal kot sočutje: “Sem bil med staroselci, domorodci, indigeni. Tam sem videl, kaj je sočutje. Sočutje je racionalno vedenje. Zagotavlja ti preživetje! Danes ga daješ ti, jutri ga boš prav ti dobil povrnjenega. To je prava zavarovalnica: samopomoč, samooskrba, samodelovanje, organiziranje, ne pa razpadanje na individuume, ki se vsak boji za svojo lastno rit!”

Goljufi in največji izplen

V sodobni družbi recipročni altruizem naglo izginja. Kako pa je s sleparjenjem, ki prav tako sodi k recipročnemu altruizmu, saj je kategorizirano kot tip obnašanja, ki prinese največje dobičke, če te ne dobijo? Številni zagovorniki kapitalizma ali neoliberalizma kot eno največjih prednosti obeh navajajo prav največji dobiček oziroma največji izplen. Prijatelj slikar me vedno skuša prepričati, da boljšega sistema od kapitalizma še ni bilo, češ da je dobiček zdaj največji. Če kapitalizem v resnici prinaša največji dobiček od vseh sistemov doslej, ali lahko potemtakem sklepamo, da je v svojem bistvu sleparjenje?

Že pred skoraj sto leti je pisatelj George Orwell v knjigi Pot v Wigan, ki je v slovenščini izšla pri založbi Beletrina v prevodu Tine Mahkota, opisal obupna prizadevanja nižjega srednjega sloja v takratni kapitalistični Angliji, da bi posamezniki preslepili javnost in z ustvarjanjem vtisa imenitnosti prikrili svoj bedni status.

“Med tistimi z dohodkom 400 funtov letno in tistimi z 2000 in celo 10.000 funti letno je bil velik in stalen prepad,” piše in nadaljuje, da: “pripadati temu razredu, če si imel dohodke v višini 400 funtov letno, je bila čudna reč, kajti to je pomenilo, da je bila tvoja imenitnost zgolj teoretična. Živel si tako rekoč na dveh ravneh. Teoretično si vedel vse o služabnikih in koliko se jim da napitnine, čeprav si imel v praksi na svojem domu le enega ali največ dva. Teoretično si vedel, kako se pravilno nosi obleke in naroča večerje, čeprav si v praksi nikoli nisi mogel privoščiti, da bi odšel h krojaču ali v imenitno restavracijo. Teoretično si vedel, kako se jezdi in lovi, čeprav v praksi nisi imel ne konjev, ki bi jih jezdil, ne palca posesti, na kateri bi lahko lovil.” In nekoliko naprej pravi: “V tovrstni bedno-imenitni družini, o kakršni govorim, je veliko več zavedanja revščine, kot v kateri koli delavski družini, ki živi tik nad prejemanjem podpore za brezposelne. Najemnina in obleke in računi za šolanje so zanjo neskončna nočna mora, zato je vsako razkošje, celo kozarec piva, neopravičljiva ekstravaganca. Praktično celoten družinski dohodek gre za ohranjanje videza.”

Danes se s tovrstnim prikrivanjem in ustvarjanjem lažnega videza ukvarja ves svet. Na orjaških globalnih družabnih omrežjih se noč in dan likajo podobe individuumov in kreirajo bleščeče odslikave naših hrepenenj. V dokumentarcu sem izvedela, da je šel sedanji ameriški predsednik Trump celo tako daleč, da je novinarja finančne revije Forbes osebno poklical in mu lažno prikazal večje premoženje, samo da bi se uvrstil na lestvici bogatašev na najvišjo stopničko. Nihče od nas več noče biti to, kar je, in tam, kjer smo – vsi hrepenimo po prividih, ki jih vsakodnevno slika sistem. Opisi današnje družbe – številnih sodobnikov, intelektualcev in znanstvenikov – omenjajo goljufe in goljufanje. Laži in prevare so postale temeljeni vzorec obnašanja, ki je sleparjenje povzdignil v najbolj spoštovanja in posnemanja vreden vzorec.

“Celoten sistem vlade in finančnega sektorja čedalje bolj postaja velikanska prevara, ki je ustvarjena z namenom, da nas pahne v dolg. Ker pa največ dobičkov prihaja prav iz finančnega sektorja, sedaj finance dejansko poganjajo kapitalizem. To ni več proizvodni kapitalizem, v katerem je dobičke ustvarjala industrija,” je o današnjem sistemu razmišljal v intervjuju za portal Disenz antropolog David Graeber. Randall Lane, glavni direktor pri finančni reviji Forbes, je zapisal: “Kapitalizem je najbolj veličastna mašina za kreiranje bogastva in inovativnosti, kar jih je bilo kadar koli ustvarjenih.” Pa je res tako? Je, če sodiš med 1 odstotek bogatih. Kaj pa 99 odstotkov ostalih državljanov?

Uspeh človeštva in mnogih drugih živalskih vrst je dobesedno zgrajen na medsebojni delitvi dobrin oziroma na recipročnem altruizmu in sodelovanju.

Ameriški marksistični ekonomist, profesor Richard David Wolff, v predavanju “The Costs of Capitalism: Who will Pay?” pove neverjetno zgodbo o tem, kako je v Ameriki 1 odstotek vodstvenega kadra v zadnjih tridesetih letih prišel do orjaškega bogastva, ostale ameriške državljane pa porinil v propad. Razloži, da je v sedemdesetih letih 20. stoletja z prihodom računalnikov, z emancipacijskimi gibanji spodbujenim širokim zaposlovanjem žensk in s selitvijo proizvodnje v kraje s cenejšo delovno silo, prišlo v Ameriki do velikega presežka delovne sile. Zaposlovalci se niso več tako kot v preteklosti bali, da ne bi mogli najeti delovne sile, niti da bi jo morali dobro nagrajevati. Nasprotno. Presežek delavcev jim je omogočil, da so delavce prenehali plačevati sorazmerno z dobički in rast delavskih plač se je ustavila za 30 let. Ker so toliko prihranili pri plačah, so šli dobički podjetij v nebo, vodilni pa zasluge za rast niso pripisali delavcem, ampak svojim izjemnim vodstvenim sposobnostim in si enormno povečali plače. Če so bile plače vodilnih prej višje za 30 do 40 odstotkov glede na povprečno plačo delavca, so zdaj zrasle celo za 360 odstotkov in več. Delavske plače so ostale zamrznjene vse do danes. A Američani so verjeli v “ameriške sanje” – prepričanje, da lahko vsakdo, ne glede na to kje ali v katerem razredu se je rodil, doseže svojo različico uspeha v družbi, v kateri je mobilnost navzgor mogoča za vsakogar in se teh sanj ne doseže naključno ampak z žrtvovanjem, tveganjem in trdim delom. Namesto ene službe so začeli opravljali dve. Ko to ni zadoščalo, so vzeli tri. Otroci so ob študiju opravljali še dodatna dela. Vsi skupaj so samo še garali. Izgorelost, razdrti družinski odnosi, jemanje drog in samomori so postali stalnica te družbe. A tudi trojno delo ni prineslo dovolj zaslužka za nakup hiše in pokritje vedno dražje šolnine, zato so se začeli zadolževati. Kmalu so Američani postali najbolj zadolženi in najbolj zaposleni državljani sveta. In denar so jim z obrestmi posojali njihovi vodstveni kadri. Da, prav tisti denar z obrestmi, ki so ga pridobili na račun slabo plačanih in izgorelih delavcev. Leta 2007 se je sistem zlomil, ker ljudje niso mogli niti opravljati še več služb niti si niso mogli več privoščiti novih in novih dolgov. Postali so odplačilno nesposobni in banke, ki so mešetarile z njihovimi dolgovi, bi morale propasti in z njimi vred kapitalizem. A 1 odstotek – tanki sloj vodstvenega kadra – je želel rešiti ta veličastni stroj za proizvodnjo denarja, zato je moral za vsako ceno rešiti banke. Voditeljem Amerike je preostalo le to, da si denar nekje izposodijo in pokrijejo dolg. Tako si je denar v imenu vseh državljanov izposodila država, odplačevala pa ga je tako, da je začela jemati denar od skupnega dobrega povsod, kje ga je lahko: od skupnih sredstev, namenjenih zdravstvu, znanosti, kulturi, šolstvu, cestam in socialni državi. Jemala ga je, dokler ni prišlo do zdravstvene krize, ki jo vsi živimo danes. Več kot očitno je, da zanjo sedanji sistem nima denarja.

Pa je to le en del goljufije. Ta 1 odstotek dobičkarjev je za seboj pustil tudi s strupi uničena rudarska področja, na tone odpadne plastike, jedrske odpadke, posekane gozdove, uničene naravne vire, zrak, zemljo in vodo, živalske in rastlinske vrste, razdrte ekosisteme, vojne za ozemlja in energetske vire, milijone razseljenih ljudi, beguncev, imigrantov, otrokom in vnukom pa je namesto dote delegiral orjaški dolg. Škode ni mogoče opisati ne z besedami ne s številkami. Popolnoma jasno je, da je 1 odstotek pobiral prevelik dobiček, stroške pa obesil za vrat državam in lokalnim skupnostim. Mar ni to največja sleparija, kar jih je?

Ni čudno, da je mlada podnebna aktivistka Greta Thunberg lani takole obtožila izdaje voditelje, zbrane na svetovni konferenci Združenih narodov: “Puščate nas na cedilu, a mladi začenjamo spoznavati vašo izdajo. Tega ne bomo le nemo spremljali.”

Goljufi so si pridobili prednost pri razmnoževanju z izkoriščanjem prispevkov vseh članov skupnosti, izognili pa so se plačilu stroškov. Smo zato, ker smo v goljufih videli občudovane zvezdnike, kakršni bi radi bili tudi sami, pozabili na to, da so ta denar pobrali iz naših žepov? Kot da smo se v tej zaslepljenosti celo mi sami spremenili v male goljufe – špekulante? Profesor Wolff je prepričan, da se je ameriški kapitalizem tako izrodil zato, ker se mu več kot tri desetletja ni nihče postavil po robu. Ne delavci, ne sindikati. Lahko rečemo, da so Američani opustili še eno vrsto obnašanja, ki je bistvena sestavina za nemoteno sodelovalno vedenje: pozabili so ves čas paziti, da jih kdo ne slepari, in sleparje sproti primerno kaznovati.

Ali lahko torej v gensko zapisanih vzorcih živalskega obnašanja najdemo vzporednico s sistemi sodobne človeške družbe? In če da, ali lahko na podlagi teh vzorcev zastavimo novo družbeno paradigmo? Prepričana sem, da lahko, saj je po moje iluzorno ter oholo misliti in snovati nov družbeni red, ki bi ignoriral v evoluciji preizkušene vzorce. Nasprotno, zgraditi bi ga morali prav na podlagi v gene zapisanih temeljnih vzorcev človeškega obnašanja. Kapitalizem se mnogim zdi prav zato tako učinkovit, ker je naslovil enega od njih – goljufanje. Ta vzorec obnašanja je res najbolj učinkovit, ne vzpostavi pa družbenega ravnotežja, zato na njem ni mogoče graditi trajnega in stabilnega sveta. Danes so nekateri znanstveniki prepričani, da “slabi” vedenjski vzorci, kot so goljufanje, tekmovalnost in agresija, v naši naravi niso prevladujoči. Častni profesor družboslovnih in naravoslovnih znanosti, interne medicine in biomedicinskega inženiringa na univerzi Yale Nicholas Christakis trdi, da imamo več genskih predispozicij za prijateljstvo, dobroto, sočutje, ljubezen, poučevanje in sodelovanje kot za krvave nagibe, a jemljemo to za samoumevno, namesto da bi na teh vzorcih obnašanja temeljili nadaljnji razvoj človeške družbe. Saj je uspeh človeštva in mnogih drugih živalskih vrst dobesedno zgrajen na medsebojni delitvi dobrin oziroma na recipročnem altruizmu in sodelovanju. Ti vzorci obnašanja so kot najbolj uspešni za preživetje že tisočletja temeljni gradniki, zapisani v naših genih.

V želji za ultimativnim dobičkom smo popolnoma skrenili s poti. Postali smo sleparji. Potrebno se bo vrniti k recipročnemu altruizmu, igrati igro “kakor ti meni jaz tebi” in namesto samotnega ekonomskega individuuma vzpostaviti človeško skupnost in obnoviti razdrte medčloveške odnose. Recipročni altruizem, ki razume ljubezen, delitev dobrin, učenje sodelovanja, sočutnost, netolerantnost do sleparjev in sožitje z naravo ter vsemi živimi bitji, moramo ponovno postaviti za temeljno vrednoto človeške družbe.

---

Priporočamo tudi: