Emmanuelle Barozet je sociologinja iz Francije, ki živi in dela v Čilu. Tekom protestov v letih 2019 in 2020 je skupaj s kolegi raziskovala, kako ljudje razumejo družbo, v kateri živijo, in kje vidijo svoje mesto v njej. V intervjuju govori o času vmes in o čem bodo glasovali 4. septembra. Glasovanje bo obvezno, a najbolj jo skrbi ekonomska situacija. Potencial, da ljudi poveže, vidi v nujnostih, ki jih prinaša okoljska kriza.

Seveda je bila pred njegovim lokalom daleč najdaljša vrsta, “govoril” pa je vsaj pet jezikov, čeprav je meni tistih šest, sedem stavkov, ki jih je znal, v vseh jezikih zvenelo zelo podobno. O sledeh sladoleda piše Vid Kmetič.

Filozofinja Marina Gržinić opozarja pred “državno-nacionalnim peroksidnim beljenjem” in brisanjem zgodovine. Ubesedovanje delovanja ŠKUC-a je, piše, “tudi oris stičišča med odporniško kulturno držo in zahtevo po pluralnosti zgodovine ter spola – pri čemer so se nam desničarska drža malomeščanske buržoazije in umetno speljani družinski pedigreji vedno zdeli ostudni”.

Polivinil je pomagal le na začetku, po slabi uri je curljalo tudi iz čevljev. Na legendarnem zagrebškem koncertu Davida Bowieja je bil tudi Vid Kmetič.

Podaljševanje delovne dobe je neoliberalna formula za ustvarjanje dereguliranih gospodarstev, v katerih so delavci prisiljeni sprejeti katero koli delo, s kakršno koli plačo in pod katerimi koli pogoji. O priporočilih OECD pišeta Otto in Tomaž Gerdina.

Že prvi dan je postalo jasno, da so težave, s katerimi se srečujejo socialno ogroženi, po vsej Evropi povsem enake ter da je ni države, v kateri se revščina v zadnjih dveh letih ne bi poglobila. Piše Jean Nikolič.

Potem pa je prišel eden izmed najbolj revolucionarnih izumov, ki je spremenil poslušanje glasbe za vedno – walkman. Košček svobode. Piše Vid Kmetič.

Od doma mi je prinesla pečeno kokoš, ki sem si jo zaželel. Raztrgal sem jo z rokami ter si lakomno tlačil v usta kose sočnega hladnega mesa in okus po domu. Gledala me je razširjenih oči in odprtih ust. Piše Vid Kmetič.

V okviru festivala Mesto žensk se bo konec tedna odvilo osem pogovorov mednarodne platforme Building Conversation. Njihovo delovanje že slabo desetletje opozarja na nujne spremembe, ki so potrebne tako v medčloveških odnosih, kako ljudje ravnamo drug z drugim, kot tudi v našem odnosu do okolja in drugih živih bitij ter organizmov.

Pri opozarjanju na posledice podnebne krize je projekt gibanja Mladi za podnebno pravičnost podprl tudi rektor ljubljanske univerze, ki pravi, da ima znanost odgovornost, da si izbori vidnejše mesto pri uresničevanju potrebnih ukrepov za ustavitev in ublažitev podnebne krize.

Smo res zgolj neuki potrošniki, ki konzumiramo vse, kar nam nasujejo v korito? Smo morda živina, ki se ravnokar zbira v ograde in žigosa? Ali smo ljudje, ki zavestno živimo v sedanjosti, se s spoštovanjem spominjamo preteklosti in odgovorno gledamo v prihodnost?

Najprej sva se zatekla pod prvo streho, a je veter zapihal v smeri, da nama zatočišče ni pomagalo kaj dosti. Kmalu sva bila mokra – ravno toliko, da nama je postalo vseeno. Piše Vid Kmetič.