Indijski zgodovinar in novinar postavlja posledice ruske vojne v Ukrajini v širši okvir: milijarde ljudi po svetu živijo v lakoti in pomanjkanju hrane ne zaradi te vojne ampak zaradi finančnih špekulacij na svetovnih trgih s hrano.

Tehnologija je kot vse ostalo, minljiva, je prepričan ganski aktivist, ki že skoraj dve desetletji sodeluje pri gradnji mostov med Slovenijo in Gano. Njegove izkušnje izhajajo tako iz modrosti malih vaških okolij kot iz sistema mednarodnih korporacij, ki prek financiranja nadzorujejo različne razvojne projekte. Utrjujejo ga v prepričanju, da skromna dejanja ponujajo boljšo prihodnost.

Kako bi bilo, če časa ne bi merili v minutah, ampak s tem, ali ljudem in stvarem namenimo čas, ki ga potrebujejo in kot je prav. Objavljamo zapis Klemna Levstika.

Malenkosti, ki ponižajo in izražajo nespoštovanje, se lahko zdijo banalne. Lovke sistema za podreditev najbolj nepodredljivih delavk in delavcev so praviloma nevidne, a toliko težje. Ilustratorka in umetnica Samira Kentrić skozi refleksijo lastnih izkušenj odpira prostor razmislekom, kaj bi zahteval družbeni sistem, ki bi vsakega posameznika in posameznico spoštoval, upošteval in bi vsem zagotavljal varnost, da svobodno so in iskreno delujejo.

V sodelovanju z Založbo /*cf. objavljamo izsek iz nove monografije Ane Podvršič Iz socializma v periferni kapitalizem: neoliberalizacija Slovenije. Posledice Washingtonskega in Bruseljskega konsenza, ki so preoblikovale slovensko gospodarstvo in družbo v manj solidarni in enakopravni, čutimo danes in jih velja razumeti.

Delavke in delavci v kulturno-ustvarjalnem sektorju so se lani organizirali v sindikat Zasuk. Njegova aktivna člana sta tudi fotograf Jaka Babnik in sociologinja Katja Praznik, ki je ob fotografski razstavi Pigmalion v Jakopičevi galeriji pripravila besedilo za spremljajoči katalog. Njena analiza, kako institucionalni sistem povzdiguje idejo o poklicanosti delavk in delavcev v kulturi k ustvarjanju, nato pa jo zlo-uporabi za izoriščevalsko podplačanost njihovega dela ob odsotnosti delavskih standardov, ostaja žal boleče aktualna.

“V društvu Kralji ulice sem se našla, počutim se sprejeto,” piše Špela Blatnik o nepripadanju v nobeno stereotipno skupino in pomenu okolja, kjer lahko ponudiš – in veš, da ti bo, ko boš potreboval, ponujena – pomoč.

Olajšanje, ki je lani prišlo z novo vlado, je v veliki meri temeljilo na razrahljanju neprestanega kljubovanja njeni družbo-mrzni predhodnici. A vase zagledana nesposobnost oblastnikov dobiva vse bolj škodljive razsežnosti za javna dobra in družbeno-solidarnostni sistem.

Zakaj so prakse in zmage družbeno angažiranih posameznikov izpred dobrega stoletja danes pomembne kot opomin in spomin, katera vprašanja so bistvena in zakaj je edino skupn-ostn-a moč zares nekaj vredna? Analiza post-covidne potrošniško-digitalizirane družbe zgodovinarke Mateje Ratej je nastala za gledališki list ob uprizoritvi predstave Mrtvaški ples v ljubljanski SNG Drami, v katerem je objavljeno tudi celotno dramsko besedilo Augusta Strindberga.

Objavljamo poziv k izrazom solidarnosti delavsko vodene tovarne VIOME v Solunu. V zadrugi je 24 članov, ki si služi denar za preživetje s svojim delom, da bi tovarna, ki so jo izigrani delavci zasedli leta 2011, še naprej ostala zatočišče izkoriščanih in vozlišče bojev za boljšo alternativo. V zadnjih tednih so del množičnih protestov po vsej državi zoper politike vnemara oblasti, ki že leta vodijo zgolj v vse več smrti: potnikov na vlakih, migrantk ali obolelih za covidom.

Rdeči, modri, rjavo-rumeni in, v Mariboru sila redki, zeleni. V njih je bilo skoraj vse, kar nam je poželelo otroško ter kasneje najstniško srce, in prepričan sem, da je marsikdo v njih pustil dobršen del svoje žepnine. Piše Vid Kmetič.

Februarska številka časopisa Kralji ulice je dvestota. Ob tem mejniku in prihajajočem dogodku v Kinu Šiška objavljamo zapisa kralja in kraljice iz januarske številke. Skupnost in dom s(m)o ljudje. Da bomo lahko vsi tudi ostali ljudje, pa velja prisluhniti izkušnjam: najprej stanovanje – varen in dostojen prostor za vsakega in vse.

Kaj lahko pesem slovenskega pesnika, prepesnjena v sodobne okoliščine, pove o brstečem nacionalizmu, vztrajajočem patriarhalnem šovinizmu in pozabljenem bratstvu v slovenskem prostoru? Zapisal jo je anglist in sociolog kulture Nikolai Jeffs, ki se opiše kot predavatelj na eni najboljših univerz v Kopru-Capodistrii in takisto na eni najboljših univerz v Ljubljani.

“Oblasti so okrutne. Ljudi zastrašujejo, ker ne vedo, kako drugače ustaviti sedanje proteste,” je dejala Raha Bahreini. Govorila je o šolarkah z dolgimi lasmi, ki gledajo stran od kamere proti tabli z napisanimi sporočili, njihove naglavne rute dvignjene v zrak, dlani, ki z znaki sporočajo sliki vrhovnega verskega voditelja, kaj si mislijo o iranski islamski republiki. Govorila je o učiteljih in trgovkah, delavcih v naftni industriji, ki so z zaustavitvami dela podprli množice protestnic. O glasbenikih, ki so bili zaradi podpore protestom zaprti – in usmrčeni.

V okviru Inštituta novejše zgodovine obstaja Git repozitorij – digitalno arhivsko mesto, kjer v prostoranstvih možnosti že domuje nekaj arhivskih sklopov. “Brez arhiva ni spomina,” pravi filozofinja Marina Gržinić, ki je idejno zasnovala enega od njih.

Kot najpomembnejši razstavni dogodek moderne umetnosti, ki se zgodi v Kaslu vsakih pet let, je bila letošnja documenta “teritorij uresničitve utopije”. Zakaj se je okoli nje zagnalo moralno paniko, pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Lilijana Stepančič.

V sodelovanju z revijo Ekran objavljamo del članka iz nove, jubilejne številke revije ob 60. obletnici o stavki na javni radioteleviziji – o delavskem boju za možnost avtonomne prihodnosti. “Stavka sporoča, da ne mislimo, da nas bo rešila politika. Vemo, da si moramo prihodnost izboriti sami,” pravi ena od sogovornic.

“Prosim, zaustavite to birokracijo, rad bi izstopil,” piše Taubi. Po več kot polletnih poskusih priti do vozniškega dovoljenja, ugotavlja, da ne živi ne na planetu ne v državi, ki bi bila humana in namenjena ljudem – navaden človek je birokraciji le breme.

Emmanuelle Barozet je sociologinja iz Francije, ki živi in dela v Čilu. Tekom protestov v letih 2019 in 2020 je skupaj s kolegi raziskovala, kako ljudje razumejo družbo, v kateri živijo, in kje vidijo svoje mesto v njej. V intervjuju govori o času vmes in o čem bodo glasovali 4. septembra. Glasovanje bo obvezno, a najbolj jo skrbi ekonomska situacija. Potencial, da ljudi poveže, vidi v nujnostih, ki jih prinaša okoljska kriza.

Seveda je bila pred njegovim lokalom daleč najdaljša vrsta, “govoril” pa je vsaj pet jezikov, čeprav je meni tistih šest, sedem stavkov, ki jih je znal, v vseh jezikih zvenelo zelo podobno. O sledeh sladoleda piše Vid Kmetič.

Filozofinja Marina Gržinić opozarja pred “državno-nacionalnim peroksidnim beljenjem” in brisanjem zgodovine. Ubesedovanje delovanja ŠKUC-a je, piše, “tudi oris stičišča med odporniško kulturno držo in zahtevo po pluralnosti zgodovine ter spola – pri čemer so se nam desničarska drža malomeščanske buržoazije in umetno speljani družinski pedigreji vedno zdeli ostudni”.

Polivinil je pomagal le na začetku, po slabi uri je curljalo tudi iz čevljev. Na legendarnem zagrebškem koncertu Davida Bowieja je bil tudi Vid Kmetič.