Objavljamo javno pismo ameriškemu predsedniku Joeu Bidenu, ki hkrati nagovarja tudi vse politike, še posebej v Evropi, ki je sredozemska soseda Palestine in Izraela; pismo vsem odločevalkam in uradnikom, prebivalkam ter prebivalcem sveta.
Je pa mojim prav prišlo dejstvo, da je poleg Miklavža naokoli hodil tudi Parkelj. Piše Vid Kmetič.
Če ne razmišljamo z zavrženimi in odvrženimi ter o njih, potem jih spremenimo v tarčo, ki jo še lažje odstranimo ali ubijemo, pravil Jill H. Cassid. Politika, ki se ne ukvarja s tem, kako ljudem zagotoviti dostojanstveno življenje, ampak kdaj in koga pustiti umreti, je neprijeten a resničen obraz kapitalističnega sistema. Zakaj je smrt s svojo prisotnostjo lahko subverzivna, kako so s tem povezane umetnost, transspolnost in pokrajine izumiranja vrst – pogovarjala se je Lea Sande.
Raziskovalka Sarah Walker, ki živi in dela v Italiji, pravi, da bombardiranje Gaze ponovno potrjuje, da so vedno sredstva in volja za krepitev vojaške industrije, ne pa za ukrepe zoper zaostrovanje podnebne krize. Gostja organizacij Humanitas in Umanotera ter govorka na konferenci Podnebne migracije je v Senegalu videla, kako gospodarske politike EU uničujejo možnosti preživetja.
O privatizaciji zelenice in zgovornosti sneženih skulptur piše Vid Kmetič.
Kaj počne slovenska politika, medtem ko se nadaljuje izraelsko bombardiranje Gaze, stopnjuje izraelsko nasilje na okupiranem Zahodnem bregu in v okupiranem Vzhodnem Jeruzalemu?
K popolnoma drugačnemu vzdušju v muslimanski četrti Jeruzalema prispeva tudi obrnjen varnostni sistem. Tukaj ne skrbijo za varnost prebivalcev kot v judovski četri, ampak prebivalce nadzorujejo. Piše Ana Lah.
Majed Abusalama dokončuje doktorat v Nemčiji, piše, organizira in povezuje. Opozarja, da je namen sedanjih izraelskih vojnih zločinov v Gazi tudi rušenje horizontov zamišljanja skupne enakopravne in demokratične prihodnosti.
Zakaj je leto dni po prvem načrtu za povojno obnovo ukrajinska pot v podrazvitost vse bolj začrtana? Piše sociologinja in raziskovalka Maja Breznik.
Evropske države lahko ukrepajo, da se zmanjša človeška in humanitarna katastrofa, ki jo s svojimi vojnimi operacijami povzroča izraelska vlada. Zahtevati je potrebno spoštovanje pravice vseh palestinskih begunk in beguncev do vrnitve.
Objavljamo slovenski prevod zapisa Palestinke iz Gaze, ki živi v Sloveniji. V angleščini je bilo besedilo prebrano na prvem Shodu za Palestino: konec nasilja – konec apartheidu 19. oktobra v Ljubljani.
Posebna poročevalka Združenih narodov za okupirana palestinska ozemlja je v intervjuju spregovorila o tem, česa se trenutno boji, v kaj polaga upanje, kako poteka etnično čiščenje in zakaj v okupacijskem režimu apartheida naseljenskega kolonializma, ki ga izvaja Izrael, prepoznava značilnosti panoptikona zapora.
Naša država se je – že pred desetletji – odločila, da je pripravljena zakockati varnost lastnega prebivalstva za nadzor nad milijoni običajnih ljudi, ki jih drži pod okupacijo, piše Avner Gvaryahu, direktor izraelske organizacije Breaking the Silence, ki povezuje nekdanje vojake in vojakinje v želji, da spregovorijo o nasilju, ki ga morajo izvajati kot del okupacijskih sil države Izrael nad palestinskim prebivalstvom.
“Z vsakim korakom sva se trudila ustaviti ali pa vsaj upočasniti čas, pa čeprav sva se popoldan spet videla.” O prvih korakih proti ljubezni piše Vid Kmetič.
Ob novih spopadih med Gazo in Izraelom objavljamo pogovor z zdravnikom Izzeldinom Abuelaishem, ki je nastal med njegovim obiskom Slovenije letos maja. Izraelski izstrelki so leta 2009 ubili tri njegove hčerke in nečakinjo v njihovem domu. Odločil se je, da s petimi otroki ne bodo zgolj preživeli. Ustanovil je fundacijo, napisal knjigo, predava po svetu in vztraja, da je upanje realen odpor: “Človeška domišljija ne pozna in ne priznava meja. Nič ni trajno. Vse se spreminja. Noben kolonialni sistem ali okupacijski režim nista nikoli trajala večno. Ni mogoče.”
Bil je deveti maj, ko je po reki priplavalo truplo. A da bi zbudilo široko družbeno ogorčenje, je bilo napačne barve. Bilo je neizbežna posledica delovanja naših zahodnih družb in evropskih politik za preprečevanje migracij, so prepričane raziskovalke.
Čez nekaj let, se je govorilo, bo denar za dokončno preselitev vseh ljudi iz zavodov v skupnost v kratkem zagotovljen, piše Matjaž Oven o še eni od “zgodb o uspehu” institucionaliziranih slovenskih elit, ki gredo na škodo celotne družbe.
Kako potešiti žejo in napolniti spomin s kapljicami nostalgije – piše Vid Kmetič.
V Dublinu rojena gledališka pedagoginja Cecily O’Neill je ob prihodu v Slovenijo praznovala svoj 87. rojstni dan. Na izobraževanju o vlogi gledališke pedagogike pri učenju jezikov, ki sta ga organizirali društvi ustvarjalcev Taka Tuka in Hiša otrok in umetnosti, je govorila tudi o tem, da se vedno učimo od mladih.
Filozofinja in znanstvena svetnica na ZRC Sazu Marina Gržinić opozarja na elitistični populizem sodobnih politik, ki se prvenstveno ukvarjajo zgolj še z upravljanjem s smrtmi: družbenimi, ekonomskimi ali telesnimi. Spremembe v stranki Levica postavlja v širši okvir dosedanjih izkušenj in pasti levih političnih strank v Evropi.
Prek Sarajeva, v Havano ali čez prostranstva na drugi strani Atlantika. So razlogi, zakaj v letalih tudi naši želodci dobijo krila. Piše Vid Kmetič.
Raziskovalec podnebnih in agrarnih politik ter avtor knjige Ljudski zeleni dogovor, Max Ajl pojasnjuje, zakaj je večina zelenih dogovorov nezadostnih, kje vidi razloge za upanje ob novih prelomih z neokolonializmom in zakaj je pomembno govoriti o okoljskem dolgu.
In ko sedim za volanom, pohlevno odmaknjena ob kraj, in cirkus potuje mimo mene, sploh nočem pogledati teh vozil. Nočem jim potrditi občutka, da so tako pomembni, kot tulijo. Piše Maruša Ivančič.
Predavateljica z ljubljanske Filozofske fakultete je bila lani decembra nazadnje v Nigru, sahelski državi, ki je v zadnjem desetletju postala pomemben akter v politikah EU. V pogovoru pojasnjuje, zakaj je protizahodna, predvsem protifrancoska drža opazna že nekaj let ter kje vidi nevarnosti in možnosti po julijskem vojaškem udaru.
Danes je svet še bolj bolan kot prej, zato je še zmer’ razlog za pank. To si zapomni, pank je brezkončen. Piše Diego Menendes.
Marsikdo svoja otroška bolezenska stanja povezuje s kamiličnim čajem. Zato je še toliko lepše, ko človek spozna nekoga, ki pije ta čaj tudi za žejo. Piše Vid Kmetič.
Indijski zgodovinar in novinar postavlja posledice ruske vojne v Ukrajini v širši okvir: milijarde ljudi po svetu živijo v lakoti in pomanjkanju hrane ne zaradi te vojne ampak zaradi finančnih špekulacij na svetovnih trgih s hrano.
Tehnologija je kot vse ostalo, minljiva, je prepričan ganski aktivist, ki že skoraj dve desetletji sodeluje pri gradnji mostov med Slovenijo in Gano. Njegove izkušnje izhajajo tako iz modrosti malih vaških okolij kot iz sistema mednarodnih korporacij, ki prek financiranja nadzorujejo različne razvojne projekte. Utrjujejo ga v prepričanju, da skromna dejanja ponujajo boljšo prihodnost.
Ana Podvršič, avtorica knjige Iz socializma v periferni kapitalizem v intervjuju pojasnjuje, zakaj je vesela, da se znotraj politične stranke Levice odpira prostor za debato o levih politikah in zakaj se velja v 21. stoletju učiti iz jugoslovanske izkušnje.
Kako bi bilo, če časa ne bi merili v minutah, ampak s tem, ali ljudem in stvarem namenimo čas, ki ga potrebujejo in kot je prav. Objavljamo zapis Klemna Levstika.
Gost letošnjega festivala delavskega filma Kamerat je bil tudi Bojan Vuletić, režiser filma Rekvijem za gospo J., ki je otvoril festival. V pogovoru je pojasnil, zakaj ustvarja film, zakaj sta cenzura in nasilje nad kulturo zanj neopravičljiva ter kje se srečajo film, protesti in revolucija.
So stvari, o katerih ljudske modrosti nimajo pojma. O rdečih gurmanskih užitkih, ko se pomlad že steguje v poletje, piše Vid Kmetič.
V času, ko je evropski portal Politico poročal o slovenskem podjetju, prek katerega naj bi med uradnimi EU sankcijami in embargi potekala prodaja orožja v Rusijo, je Kijev in Moskvo obiskala delegacija afriških voditeljev. Kaj sporoča evropski “sprejem” afriške mirovne delegacije, se sprašuje sociologinja Maja Breznik.
Šest let po zadnjem boju zoper deportacije družin in posameznikov na Hrvaško se posamezniki, organizacije in kolektivi ponovno trudijo prepričati vlado, da sta človečnost in logika lahko temelj najučinkovitejših politik.
Danes bi človeka, ki bi si izmislil kaj takega, v najboljšem primeru vprašali po njegovem mentalnem zdravju, zagotovo […]
V nasprotju s poceni hrano je zdrava hrana nesramno draga. Piše Maja Klemenčič.
Jasna Podreka je letos prejela nagrado ženske o ženskah festivala Mesto žensk. Govori o ženskah na pozicijah moči, ki ne razumejo, kaj so prinesli feministični boji, zakaj v priznanju ranljivosti prepozna moč ter kako bi lahko z določenimi sistemskimi spremembami bolje zaščitili žrtve nasilja.
Malenkosti, ki ponižajo in izražajo nespoštovanje, se lahko zdijo banalne. Lovke sistema za podreditev najbolj nepodredljivih delavk in delavcev so praviloma nevidne, a toliko težje. Ilustratorka in umetnica Samira Kentrić skozi refleksijo lastnih izkušenj odpira prostor razmislekom, kaj bi zahteval družbeni sistem, ki bi vsakega posameznika in posameznico spoštoval, upošteval in bi vsem zagotavljal varnost, da svobodno so in iskreno delujejo.
V sodelovanju z Založbo /*cf. objavljamo izsek iz nove monografije Ane Podvršič Iz socializma v periferni kapitalizem: neoliberalizacija Slovenije. Posledice Washingtonskega in Bruseljskega konsenza, ki so preoblikovale slovensko gospodarstvo in družbo v manj solidarni in enakopravni, čutimo danes in jih velja razumeti.
Nekega jutra sem si rekel, da je dovolj. Ni bil niti ponedeljek, niti prvi v mesecu, še škatlice nisem pokadil do konca. Piše Vid Kmetič.
Delavke in delavci v kulturno-ustvarjalnem sektorju so se lani organizirali v sindikat Zasuk. Njegova aktivna člana sta tudi fotograf Jaka Babnik in sociologinja Katja Praznik, ki je ob fotografski razstavi Pigmalion v Jakopičevi galeriji pripravila besedilo za spremljajoči katalog. Njena analiza, kako institucionalni sistem povzdiguje idejo o poklicanosti delavk in delavcev v kulturi k ustvarjanju, nato pa jo zlo-uporabi za izoriščevalsko podplačanost njihovega dela ob odsotnosti delavskih standardov, ostaja žal boleče aktualna.
“V društvu Kralji ulice sem se našla, počutim se sprejeto,” piše Špela Blatnik o nepripadanju v nobeno stereotipno skupino in pomenu okolja, kjer lahko ponudiš – in veš, da ti bo, ko boš potreboval, ponujena – pomoč.
Olajšanje, ki je lani prišlo z novo vlado, je v veliki meri temeljilo na razrahljanju neprestanega kljubovanja njeni družbo-mrzni predhodnici. A vase zagledana nesposobnost oblastnikov dobiva vse bolj škodljive razsežnosti za javna dobra in družbeno-solidarnostni sistem.
Zakaj so prakse in zmage družbeno angažiranih posameznikov izpred dobrega stoletja danes pomembne kot opomin in spomin, katera vprašanja so bistvena in zakaj je edino skupn-ostn-a moč zares nekaj vredna? Analiza post-covidne potrošniško-digitalizirane družbe zgodovinarke Mateje Ratej je nastala za gledališki list ob uprizoritvi predstave Mrtvaški ples v ljubljanski SNG Drami, v katerem je objavljeno tudi celotno dramsko besedilo Augusta Strindberga.
Objavljamo poziv k izrazom solidarnosti delavsko vodene tovarne VIOME v Solunu. V zadrugi je 24 članov, ki si služi denar za preživetje s svojim delom, da bi tovarna, ki so jo izigrani delavci zasedli leta 2011, še naprej ostala zatočišče izkoriščanih in vozlišče bojev za boljšo alternativo. V zadnjih tednih so del množičnih protestov po vsej državi zoper politike vnemara oblasti, ki že leta vodijo zgolj v vse več smrti: potnikov na vlakih, migrantk ali obolelih za covidom.
Rdeči, modri, rjavo-rumeni in, v Mariboru sila redki, zeleni. V njih je bilo skoraj vse, kar nam je poželelo otroško ter kasneje najstniško srce, in prepričan sem, da je marsikdo v njih pustil dobršen del svoje žepnine. Piše Vid Kmetič.
Sindikat Tuš ni star še niti dve leti. Beleži pomembne uspehe in zmage. Njegova predsednica poudarja demokratičnost in transparentnost, komunikacijo in delovanje članov in članic. Večkrat poudari, da lahko moč, ki je v številčnosti delavk in delavcev, doseže marsikaj. Iluzij, da je preprosto, nima.
Dobro desetletje potem, ko so Mariborčanke in Mariborčani navdihnili celo Slovenijo s tem, da so lokalnega samodržca “odnesli vun”, pomemben del prebivalstva razvija naprej prakse samoorganiziranega delovanja in odločanja v okviru desetih zborov samoorganiziranih četrtnih skupnosti. Ob jubileju so zbrali izkušnje in načela, ki jih vodijo naprej.
Februarska številka časopisa Kralji ulice je dvestota. Ob tem mejniku in prihajajočem dogodku v Kinu Šiška objavljamo zapisa kralja in kraljice iz januarske številke. Skupnost in dom s(m)o ljudje. Da bomo lahko vsi tudi ostali ljudje, pa velja prisluhniti izkušnjam: najprej stanovanje – varen in dostojen prostor za vsakega in vse.
Kaj lahko pesem slovenskega pesnika, prepesnjena v sodobne okoliščine, pove o brstečem nacionalizmu, vztrajajočem patriarhalnem šovinizmu in pozabljenem bratstvu v slovenskem prostoru? Zapisal jo je anglist in sociolog kulture Nikolai Jeffs, ki se opiše kot predavatelj na eni najboljših univerz v Kopru-Capodistrii in takisto na eni najboljših univerz v Ljubljani.
V začetku leta je Vrhovno sodišče objavilo prelomno sodbo, v kateri je ugotovilo dolgoletno sistemsko kršenje ustavnih pravic delavcev v primeru Luke Koper. Zastopnik delavcev Marko Blatnik v intervjuju pojasnjuje, zakaj je sodba pomembna za vse delavke in delavce v Sloveniji.
“Oblasti so okrutne. Ljudi zastrašujejo, ker ne vedo, kako drugače ustaviti sedanje proteste,” je dejala Raha Bahreini. Govorila je o šolarkah z dolgimi lasmi, ki gledajo stran od kamere proti tabli z napisanimi sporočili, njihove naglavne rute dvignjene v zrak, dlani, ki z znaki sporočajo sliki vrhovnega verskega voditelja, kaj si mislijo o iranski islamski republiki. Govorila je o učiteljih in trgovkah, delavcih v naftni industriji, ki so z zaustavitvami dela podprli množice protestnic. O glasbenikih, ki so bili zaradi podpore protestom zaprti – in usmrčeni.
Zdelo bi se mi lepo, da bi se okoli te dejavnosti ustvarila še bolj povezana skupnost, da bi lahko o ponovni uporabi smeti sproščeno kramljali in izmenjevali izkušnje. O potencialih prihodnosti piše Špela Razpotnik.
V okviru Inštituta novejše zgodovine obstaja Git repozitorij – digitalno arhivsko mesto, kjer v prostoranstvih možnosti že domuje nekaj arhivskih sklopov. “Brez arhiva ni spomina,” pravi filozofinja Marina Gržinić, ki je idejno zasnovala enega od njih.
Po več kot desetletju je sarajevska umetnica ponovno osebno predstavila svoja dela tudi v Ljubljani. Z izostrenim občutkom za pomen skupnega in z jasno individualno odgovornostjo je v pogovoru pojasnila, zakaj so včasih odmiki dobri in zakaj moramo predvsem več poslušati drug drugega.