Znala sem kuhati, pospravljati, šivati, pa tudi uporabljati mizarska orodja. Sama sem zbila ptičjo hišico ali popravila zlomljeno omarico … Tako sem se pri sedemnajstih končno odselila na svoje.

Ukrajinski mirovnik je in ostaja v Ukrajini. V dogovoru z njim poobjavljamo sežetek pogovora, ki ga je imel z Amy Goodman v začetku marca za oddajo Democracy Now!

Sedanji že dozorjeni grški neonacisti so v devetdesetih pomagali zločincem, ki so izvršili genocid v Srebrenici. Grška družba jim je pri tem izkazovala podporo. Slovenija je v začetku devetdesetih izvedla najbolj množično kršitev človekovih pravic. Kaj pomeni, če molčimo? Piše Katja Lihtenvalner.

Že prvi dan je postalo jasno, da so težave, s katerimi se srečujejo socialno ogroženi, po vsej Evropi povsem enake ter da je ni države, v kateri se revščina v zadnjih dveh letih ne bi poglobila. Piše Jean Nikolič.

Potem pa je prišel eden izmed najbolj revolucionarnih izumov, ki je spremenil poslušanje glasbe za vedno – walkman. Košček svobode. Piše Vid Kmetič.

Kaj pomeni biti mlad par brez otrok, ki išče stanovanje na trenutnem nepremičninskem trgu, in zakaj bi otroka lahko dala zgolj v rejništvo – piše Katja Muršič iz društva Kralji ulice.

Danes postaja vse bolj aktualno delo od doma, zato morda ni odveč, da povem nekaj osebnih izkušenj. Piše Alenka Sottler.

In potem … potem … potem sva ob morju zagledala kamniti zid … in na zidu … na zidu … na zidu trije bronasti kipi! Piše Vid Kmetič.

Od doma mi je prinesla pečeno kokoš, ki sem si jo zaželel. Raztrgal sem jo z rokami ter si lakomno tlačil v usta kose sočnega hladnega mesa in okus po domu. Gledala me je razširjenih oči in odprtih ust. Piše Vid Kmetič.

Javne telefonske govorilnice so danes neme priče preteklosti, relikt nekih drugih, za marsikoga brezskrbnejših časov, dinozavri, ki ne […]

Smo res zgolj neuki potrošniki, ki konzumiramo vse, kar nam nasujejo v korito? Smo morda živina, ki se ravnokar zbira v ograde in žigosa? Ali smo ljudje, ki zavestno živimo v sedanjosti, se s spoštovanjem spominjamo preteklosti in odgovorno gledamo v prihodnost?

Najprej sva se zatekla pod prvo streho, a je veter zapihal v smeri, da nama zatočišče ni pomagalo kaj dosti. Kmalu sva bila mokra – ravno toliko, da nama je postalo vseeno. Piše Vid Kmetič.

Koalicijske stranke vladajo na podlagi 416.591 glasov iz leta 2018, ki jih nimajo več. Proti vladajočim politikam je na en sam dan julija 2021 oddalo glas več kot 677.000 volivk in volivcev.

Večkrat povem, da je bilo to jako pomembno leto. Leta 1969 so se končala šestdeseta in tisti, ki so jih preživeli tako, kot je treba, se te dekade ne spomnijo najbolj. Piše Vid Kmetič.

Od vseh prevoznih sredstev imam za potovanja najraje vlak, piše Vid Kmetič o prevoznem sredsvu, ki je združevalo vso Evropo.

Njega je bilo z vsako pesmijo manj, nas pa vedno več, kos za kosom nas je sestavljal, postavljal in takrat sem bil prvič čisto zares zadet, piše Vid Kmetič.

Kratka zgodba Fuada Hrustića je lanskoletna zmagovalka mednarodnega literarnega natečaja Lapis Histriae v okviru Foruma Tomizza.

Razmišljanje ponovno postaja stvar preživetja, piše filozof Marko Štempihar. Delirij je namreč v jedru neoliberalizma kot prevladujočega tipa politike danes.

Azro sem spoznal neko čudežno toplo jesen. Čistila je stranišča in prostore na avtobusni postaji. Bil je oktober […]

“Seveda razumem, odraščala sem v Grosuplju,” je vse, kar odgovorim, ko me vprašajo, če razumem, kaj se nam […]

Slovenska vlada zna napovedati prihodnost, njeni člani bodo odmerili, koliko delovnih mest in kje jih bo treba zapolniti čez pet let, je pojasnil njen vodja.

V kaj silijo vladni ukrepi in kaj pomenijo za starše ter delavce.

Zapis ameriške pisateljice in protivojne aktivistke o delovanju v Alžiru med in po alžirski osvobodilni vojni zoper francosko kolonialno oblast, ko je Alžirija sprejela politiko odprtih vrat in solidarnosti z vsemi zatiranimi. Vsi so bili dobrodošli. Elaine Moktefi si danes še naprej prizadeva za zaščito okolja in podnebja, za družbeno pravičnost in pravice Palestincev.

Piše akademska slikarka, mednarodno priznana in nagrajena ilustratorka Alenka Sottler. V eseju se vprašuje, ali sedanji sistem ne spodbuja in nagrajuje napačnih vedenjskih vzorcev ter opominja na potenciale sodelovanja, pravičnosti, delitve dobrin in sočutnosti, ki so zapisani v naše evolucijske gene.

Dvaindvajseti julij 2006 je bil za čas pred epidemijo koronavirusne bolezni povsem običajna, javno in zasebno negibna sobota, […]

Spet se bo treba slačiti pred policisti. Prinesti nove kavbojke čez mejo je od ponedeljka prepovedano. Tudi vinilke. […]

Živimo v času, v katerem si mora družboslovje povrniti akcijsko sposobnost, ki jo je nekoč že imelo in […]

Danes mineva osem mesecev, odkar je bila v Sloveniji razglašena epidemija koronavirusa. Dan kasneje je prisegla nova desna […]